Kaj sploh lahko naredim v tem svetu? Vprašanje, ki se zastavi zrelemu človeku, ki se po mladostni zagnanosti in aktivizmu naenkrat izčrpan ustavi, pogleda okoli sebe in našteje prav toliko skeptikov, kot jih je bilo na začetku poti.
Kaj lahko sploh storim? Bolje bi bilo vprašati se, kaj sploh smem storiti, ali kaj je potrebno?
Ali se je potemtakem njegovo stremljenje začelo ujemati z božjimi nameni? Ali ni to poglavitna in najtežavnejša človekova naloga? Ali se ne pravi temu sreča? N. Kazantzakis, Zadnja skušnjava, MK, str. 64
Zakaj se na vse kriplje trudim spreobračati Janeza ali Gorazda, če ga Bog lahko spreobrne z enim zamahom? Zakaj se trudim z zakoni, če z njimi vedno ustvarjam nove luknje v njih?
Prvi kristjani niso imeli oblasti. Tudi niso glasno novačili v svoje vrste, pa jih je bilo vedno več. Zakaj? Bili so, preprosto so bili. Vprašanje torej ni; Kaj ali kako delati. Vprašanje je kako ločiti med zlom in dobrim. To pa je lahko samo skozi ponižnost.
V soboto sem se za radio pogovarjal z zborovodjem (Sjöberg) in skladateljem (Berglund) iz Švedske. V kratkem pogovoru - govorili smo o delu z zbori - sta vsaj trikrat omenila prav ponižnost. Pomenljivo.
Kajti mi smo le ustvarjena bitja: naša vloga mora vedno biti prejemnik do povzročitelja... odsev do svetlobe, odmev do glasu. Naša najvišja dejavnost mora biti odziv, ne pobuda. C. S. Lewis (avtor zgodb iz Narnije), Vprašanje bolečine, Družina, str. 43