Ob tednu družine sem bil naprošen, da napišem razmišljanje na temo; "Ne po kalupih"
Čeprav sem že v mladosti vodil različne skupine, med katerimi so bili tudi otroci in se zaradi teh izkušenj nisem preveč obremenjeval z vzgojo svojih otrok, me je realnost konkretnega srečanja, takšnega, čisto od blizu, doletela ob prvi rasti, naj mi bo dovoljeno reči, najinega trebuha. Morje knjig, strokovnjakov in njih nasvetov, ki so večinoma vsaj različni, če ne kar nasprotujoči, so nama bili zgolj toliko v pomoč, da sva ob razpravljanju izbirala svojo, nam čimbolj ustrezno pot.
Prav številnost različnih mnenj je, po moje tisto, kar priča o enkratnosti vsakega posameznika. Prav v tem vidim oviro, ki onemogoča sprejetje enotnega, zlatega pravila, ki bi veljalo za vse. Ob tem se mi v razmislek kar sama ponuja primerjava z zlatim rezom, ki ga je zgodovina poimenovala tudi božanski, in kjer velja eno samo pravilo, namreč razmerje. Definicija zlatega proporca pravi; razmerje celote proti večjemu delu je enako razmerju med večjim in manjšim delom. Vsi trije so torej vedno odvisni drug od drugega in če se eden spremeni, se druga dva takoj prilagodita, sicer je pravilo porušeno.
In ob tem bi se rad navdihoval, ko gre za vzgojo najinih, zdaj treh otrok, ki pravzaprav na svoj način vzgajajo tudi mene in naju. Čeprav iz iste korenine, se vsak odziva drugače na isto besedo. Vsi njihovi odzivi pa gibljejo vse naše odnose znotraj katerih so razmerja že davno določena, seveda, če smo dovolj tenkočutni, da jih slišimo. Da slišimo preteklost, ki nam šepeta, kaj je prav in kaj ne, da slišimo naravo in božje zakone, položene v njene genske zapise in da slišimo besede svojih otrok, ki so vedno znova klijoči poganjki življenja.
Zaključil bi malo nižje od tega visokoletečega razmišljanja. Preteklo nedeljo je v postnem nagovoru duhovnik med drugim dal staršem misliti z naslednjimi besedami: „Televizija in računalnik se ne bosta ugasnila sama od sebe, starši jih morate ugasniti.“ Čeprav nimam nič proti enemu ali drugemu, je vendarle čisto očitno, da sodobni mediji, ki preživijo samo tako, da vedno znova ugajajo in zadovoljujejo, hkrati tudi režejo vezi odnosov. In če ni vezi, se celota ne more več prilagajati posameznim delom. Človek ne more preživeti samo ob kinder, sočnem, hrustljavem, sladkih zadovoljstvih, najslajših dobrotah... Tudi zelje in krompir mora jesti. Tako je tudi v naših družinah. Želim vam in sebi, da bi v dobi obilja tatov časa, zmogli zbrati moči, da se jim upremo, da bi zmogli in znali prav določiti svojo razsežnost in jo v občestvu uglasiti v svojih družinah.