Človek je manifestacija Božje svobode.
Človek je polje svobode na katerem se bijejo bitke njegovih odločitev in soočanja z resničnostjo.
Če bi Bog ne imel človeka (bitja, ki ga lahko zaznava), bi ne imel komu podeliti svobode.
Človek je manifestacija Božje svobode.
Človek je polje svobode na katerem se bijejo bitke njegovih odločitev in soočanja z resničnostjo.
Če bi Bog ne imel človeka (bitja, ki ga lahko zaznava), bi ne imel komu podeliti svobode.
Obdobje starševstva neizbežno prinese tudi vprašanja "pa zakaj moramo k maši?"
Seveda vsako vprašanje zavrta tudi v naše življenje in včasih se iz napornih argumentiranj rodi kaj koristnega tudi za nas, malo večje otroke.
K maši hodim zato, ker tam dobim odgovore na temeljna vprašanja, pravzaprav na vsa vprašanja, saj se vendar prav vsa stekajo v točko "zakaj živim?".
Seveda pa sta med tem preprostim odgovorom in vero vanj dve veliki oviri;
1. Gre za vseživljenjski proces in ne za nekajkraten obisk in
2. Da so tisti, ki bi morali odgovarjati na naša življenjska vprašanja včasih zelo nerodni.
"Takle mamo", bi rekel prijatelj.
Zdi se, da sodobni človek vse gleda skozi očala svobode.
Biti svoboden v vsem in do konca.
Včasih se iz oči v oči srečam s pristno "kmečko pametjo" in vedno znova občudujem preprostost te modrosti. Verjetno črpa prav iz tega vodnjaka, kjer sodoben človek že dolgo več ne pije... Kmet se namreč ne jezi nad tem, da ne more saditi pozimi, da v Sloveniji ne uspeva ananas... skratka, da se svobode ne da raztegovati po svoje. Pravzaprav lahko poskusiš, a ne brez posledic.
Sodoben človek, vajen zgolj še gaziranih pijač, zahteva svobodo in odpravi plod, ga ustvari umetno, reši življenje, ali pa ga evtanizira. Ob tem ne vem, ali govori o "normalnosti" istospolnih in transvestitov prav zaradi želje po absolutni svobodi ali zgolj zaradi reklame.
Sodoben človek je izgubil stik z osnovnim principom in zato izgublja tla pod nogami. Kdor ne verjame, naj si prebere kaj o demografiji in o tem, kako bodo že čez nekaj desetletij celi narodi kar izginili in plačali zelo veliko ceno za svobodo.
Je vera lahko sodobna?
Kaj pa Cerkev, "njene" molitve, prepovedi, zapovedi...?
Ko sem bil mlad (ali pa vsaj mlajši), je bilo edino sidro, ki me je držalo na razburkanem morju modernega sveta, spoznanje, da se mladi vedno znova posmehujejo "starcem" v cerkvah. In ti ostarijo in pride nova generacija "posmehovalcev".
Veliko cerkva, tudi ta, ki ji pripadam, je šlo skozi mnogo tranzicij in kolikor poznam zgodovino drugih verstev, so se vsa soočila ali pa se še soočajo s podobnimi, če ne kar istimi pastmi in težavami. V enem stavku bi to izgledalo nekako takole; "Človek se jo na vsak način hoče polastiti in jo izrabiti za svoje cilje." In od tu izvira mnogo ovir za verovanje.
Vendar pa je naslov sodobnost... Vse bolj se prepričan, da se ne da prepričevati z besedami. Lahko bi utemeljeval, pa ker vem, kakšno pot sem prehodil sam, bom rekel samo; Pusti se nagovarjati prednikom.
Odrekanje... takšen je svet v katerega smo bili rojeni.
Vsako živo bitje odmre, ko rodi novega, ali pa se mu umakne in se s tem rodi za večnost.
Kar koli hočemo zadržati, zadržimo v tem, minljivem svetu in ga s tem podvržemo zakonom minevanja, zato je vsaka odpoved, vsaka žrtev, blagoslov za minljivo in nas povezuje, nam daje moč in pomaga držati pravo smer.