Celotna zgodovina človeka je pravzaprav eno samo večno ubijanje Boga? Če ne njega, pa vsaj besno maščevanje nad njegovimi verniki. Končna zmaga človeka nad zakonodajalcem.
Toda On vedno znova vstane. Vzdigne ga občestvo Trojice, skrivnost, ki jo lahko, ni pa nujno, dojame le tisti, ki je del občestva.
Ampak kaj, ko bežimo iz občestva, ki človeku vedno znova nastavlja ogledalo in opozarja na spreobrnjenje, ki pa nikoli ni lahko. Sami bežimo iz občestva in se zatekamo k avtoriteti navpične hierarhije, namesto, da bi končno dopustili, da zares zaživi horizontalna.
Namesto, da bi, kot pričevalci občestva, spodbujali pravi dialog, v nedogled besedičimo in prekladamo stokrat prežvečene fraze, ki nas same utrujajo, tistim zunaj občestva pa so nerazumljive in daleč od realnosti.
„Cerkev kot ustanova ne upošteva mladih, mladih duhovnikov, mladih redovnic in laikov, ki ne rečejo vedno 'Da, ekscelenca! Da, prečastiti! Da, mati prednica.', teh razgretih glav, ki pa so polne iznajdljivosti in velikodušnosti. Zakoplje jih v zemljo in čaka, da se bodo naučili reči 'da' ljudem, pri čemer obstaja nevarnost, da ne bodo znali več reči 'da' Bogu.“
(Tonino Lasconi 365 + 1 dan s Teboj, Ognjišče)