Da je Cerkev ločena od države pomeni, da je ločena od politike (v ožjem smislu) in ne od družbe!
Ko bodo v resni novinarski oddaji novinarji čisto resno vpraševali kravo po mandatarju,
ko bomo iz več novinarskih ust slišali govor o volilni izdaji samo zato, ker niso podprli njihovega čoveka, medtem,
ko se nihče ne sprašuje, zakaj ta njihov človek ni dobil niti dovolj svojih !!! glasov in
ko bo leta 2012!!! novinar začel govoriti o ponovitvi izdaje in kolaboracije, tiste o kateri so mu prali možgane še v osnovni šoli...
Takrat bodo hudi časi.
Dve osebi me navdajata z grozo, ker ima njuna (ne)dejavnost lahko katastrofalne posledice:
Novinar, ki govori, pa bi zaradi nesposobnosti, lenobe ali pa korupcije moral molčati in
novinar, ki molči, ko bi moral kaj povedati.
Komu mar, kaj pravi Cerkev!
Kakšno avtoriteta pa še ima, od čisto človeških grehov pokvarjena?
Pomislite: „Ko se pripeljete v križišče in zagledate stop znak, se ustavite samo pred čistim znakom, ali tudi pred tistim, ki je morda rjav in umazan?“
Cerkev sestavljamo ljudje, ki bomo za svoje napake tudi odgovarjali, ampak smerokazi zaradi tega nič manj ne držijo.
Motnja vedenja in osebnosti
Dušan Merc, ravnatelj osnovne šole Prule:
»To je povsem resna diagnoza in za tako stanje ni rešitve, ni tabletke in ni skupinske terapije. Pri nas vlada popolna razvajenost, ljudi ne znamo postavljati pred odgovornost in jih ne vzgajamo. Tako razvajene ljudi, kot so pri nas, boste težko še kje našli. Žal je vse to produkt našega šolskega sistema. Smo premajhna družba, da bi lahko normalno delovala, in smo nekakšna statistična napaka. Družba je polna čudakov, ki plavajo s krokodili, smučajo z Everesta in v papirnih letalih letajo okoli sveta. Nenormalnost pri nas lepo prikaže slovenski hokej. Dva zanikrna prezadolžena kluba dasta reprezentanco za svetovno A-skupino, kjer tekmujejo Rusi, Kanadčani in Američani. To je realno stanje, ampak to ni normalno. Za takšno družbo ni rešitve.«
http://www.finance.si/galerije/3483/6/
Berite Finance...
Dandanes lahko človek dvomi v vse.
S tem, seveda ni nič narobe, je pa gotovo, da dvom nikoli ne predstavlja nikakršne opore.
Kdor se odloči, trdno stopi na stališče in če se odloči napačno, se lahko od tam tudi odrine in spremeni smer.
Težava nastane le, če predolgo vztraja v napačni smeri, saj po določeni oddaljenosti ne bo mogel več preskočiti razdalje z
enega na drugi breg.