NAREDITI PROSTOR ZA DRUGEGA, ALI GOSPODOV VNEBOHOD...
Jezus je danes šel v nebo, da je dal prostor Svetemu Duhu in svojim učencem, po rokah katerih prihaja med nas danes pod podobo kruha in vina. Odšel je v nebo, da lahko v polnosti zaživi naša vera v vse, kar se je dogajalo pred dvatisoč leti in kar se dogaja danes. Ne obupujmo, če se čudež ne zgodi prav nam in prav zdaj, pustimo rasti našemu upanju, ne pulimo majhne rastlinice v nas, da je ne iztrgamo s koreninami vred. Upanje je krhka rožica, ki potrebuje skrbno in dolgotrajno nego. Iz nje naj raste naša Vera in cvetijo njeni sadeži na katerih z veliko začetnico piše Ljubezen.
Drage sestre, dragi bratje!
Ob današnjem prazniku, Gospodovem vnebohodu, ne moremo brez svete Trojice. V Stari zavezi se razodeva Bog Oče, ki se umakne svojemu Sinu in je prisoten samo toliko, da pokaže, v kakšnem odnosu sta. Zdaj se umakne tudi Sin, da da prostor tretji osebi, Svetemu Duhu.
Apostoli so Jezusa vpraševali čisto po človeško: »Ali boš v tem času obnovil Izraelovo kraljestvo?« Prav takšni smo mi, ko hočemo zdaj in takoj rešiti vse težave, ki nas zadanejo. Svojim otrokom na primer, hitimo zagotavljati uspešno šolanje, dobro službo, lepo družino in tako pulimo iz tal nežno rastlinico, ki je komaj začela poganjati iz zemlje in zaradi vseh skrbi za prihodnost, ki jim ponavadi dodamo še slabo vest zaradi napak v preteklosti, se zakrčeni premikamo v sedanjosti. Jezus učencem in nam odgovarja: »Ne gre vam, da bi vedeli čase in trenutke, ki jih je Oče pridržal svoji oblasti.« in doda: »prejeli pa boste moč, ko pride v vas Sveti Duh, in boste moje priče.« Biti priča, pričevati za Gospoda, to je naša prva naloga. Toda kako? Matej, katerega odlomek iz evangelija je danes pred nami, v blagrih povzame službo učenca, ki naj bo krotak, žejen pravičnosti, usmiljen, čist v srcu in miroljuben.
Današnji evangelij nas najprej vodi na goro. Gora vedno pomeni bližino Boga. Na gori Mojzes dobi zapovedi, Jezus moli za učence, na gori se spremeni. Smo torej v območju največjih skrivnosti in kolikor je mogoče, blizu Boga. Ena najbolj nenavadnih besed današnjega evangelija je, da so nekateri dvomili. Isto besedo Matej uporabi v priliki o smokvi, kjer Jezus pravi: »Če boste imeli vero in ne boste dvomili, boste delali ne samo to, kar se je zgodilo s tole smokvo, ampak tudi če boste rekli tej gori: ›Vzdigni se in se vrzi v morje,‹ se bo zgodilo.«
Matej nas z besedo »učite» opozarja še na en odlomek, v katerem Jezus pravi:
»Vzemite nase moj jarem in učite se od mene, ker sem krotak in v srcu ponižen, in našli boste počitek svojim dušam.« V območju teh besed lahko bolj polno umevamo širši kontekst besedila, ki se konča: »Jaz sem z vami vse dni do konca sveta.«
»Jaz sem«, sta besedi, s katerima se Mojzesu razodene Bog v gorečem grmu: »Jaz sem, ki sem.« in tako ta Jezusov »Jaz sem«, izzveni prav v tem občestvu z zagotovilom, da bo z nami. Skupaj z odlomkom, ko hodi po vodi, tvori prekrasno harmonijo z besedami »Bodite pogumni! Jaz sem. Ne bojte se!«
To je le nekaj pomenov, ki jih lahko beremo med vrsticami današnjega evangelija, ostaneta pa nam še dve temeljni sporočili. Oblast in krščevanje narodov. Oboje je povezano in oboje moramo brati skupaj z odlomkom z začetka Evangelija, ko ga je hudi duh skušal v puščavi. »Pokazal mu je vsa kraljestva sveta in njihovo slavo ter mu rekel: »Vse to ti bom dal, če padeš predme in me moliš.«
Zdaj, ob koncu evangelija, lahko dokončno razumemo, zakaj ga Jezus zavrne. Z besedami: »Dana mi je vsa oblast, v nebesih in na zemlji.« do konca razgali problem, ki nastane, kadar se človek gre oblast brez Boga. Takšna oblast vedno konča v nasilju do istih ljudi, ki jim vlada, pa če ima še tako dobre namene. Samo kdor je rojen od zgoraj, bo lahko zdržal težo oblasti na zemlji, kdor bo vedno znova hodil v nebesa po nasvete, se bo pravilno odločal in vedno prinašal dobro tistim, ki jim vlada.
Seveda lahko kdo zastriže z ušesi in pomisli, da pridigo izkoriščam v politične namene. Če temu prida še stavek današnjega evangelija, »Pojdite torej in učite vse narode; krščujte jih v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha«, smo pa sploh na zelo nevarnih tleh.
Toda, ko rečem oblast, s tem mislim vsako oblast, od najmanjše skupnosti naprej.
Če nastavimo ogledalo sami sebi, ne moremo mimo ugotovitve, da je Cerkev velikokrat v svoji ihti in gotovo z najboljšimi nameni, povsem napačno razumela prav ta stavek. Po mojem mnenju prav zato še danes mnogokrat žanjemo silen odpor proti vsemu, kar je cerkveno. Ko nas tepejo, bi bilo bolje, ko bi namesto užaljene drže zavzeli tisto o kateri nas uči Gospod.
Ko je naročal »kdor te udari po levem licu, mu nastavi še desnega« verjetno ni imel v mislih pasivno opazovanje, kako nas nekdo tepe, ampak aktivno držo ljubezni v smislu: »V redu, udaril si me, a kljub temu ne bom šel stran, ker tvoje sovraštvo govori, da te nekaj boli. Vem, da me lahko še enkrat udariš, a kljub temu stojim in te sprašujem, po čem kriči tvoja duša, s čim sem te razočaral jaz, ali moj brat v Kristusu?«
To držo pa lahko dosežemo samo če bomo hodili okrog z odprtimi očmi in odprtim srcem, ki bo štirideset dni prepoznavalo vstalega Jezusa, ki se tudi nam, tako kot njegovim učencem, prikazuje da prežene dvom. Dvom, da takšna drža ni drža poraženca, ampak zmagovalca v ljubezni.
Prav neverjetna je ta beseda »dvom« v današnjem evangeliju. Jezus sam pokliče Tomaža, večnega dvomljivca in danes smo slišali: »a nekateri so dvomili«. S tem nedvoumno sporoča, da nam je dovoljeno dvomiti. Nič ni narobe, če dvomimo. On nas utrjuje, nas vedno znova kliče, ker mu ni vseeno, ker nas ima rad. Seveda pa nas kliče tako, da naša svoboda ni prehudo preizkušana, saj vendar noče imeti duhovnih pohabljencev, ubogljivih lutk, ki bi slepo sledile kakršnimkoli navodilom. Bog hoče svobodne ljudi, ker samo v svobodi lahko nekaj prinašamo v pridelek božjega vinograda. Naša in samo naša je vera in naše je upanje in naša ljubezen. To in samo to lahko prinesemo pred Boga in rečemo: »Glej, to je moje, to sem prinesel in dajem v izgrajevanje lepšega sveta.« Vse to pa je mogoče le v moči Svetega Duha, ki nam daje sedmero darov; modrost, umnost, svet, moč, vednost, pobožnost in strah Božji.
Toda dokler bomo na te darove gledali kot na davno preživeto starino, ki ne izumre zgolj zaradi papagajskega ponavljanja, ne bo sadov tega istega Duha, ki, kako neverjetno naključje, sovpadajo prav s tistimi vrednotami, po katerih zdihuje današnji svet: »ljubezen, veselje, mir, potrpežljivost, blagost, dobrotljivost, dobrohotnost, krotkost, zvestoba, skromnost, zdržnost in čistost.«
Zakaj toliko govorim o Svetem Duhu? Jezus je danes šel v nebo, da je dal prostor Svetemu Duhu in svojim učencem, po rokah katerih prihaja med nas pod podobo kruha in vina. Odšel je v nebo, da lahko v polnosti zaživi naša vera v vse, kar se je dogajalo pred dvatisoč leti in kar se dogaja danes. Ne obupujmo, če se čudež ne zgodi prav nam in prav zdaj, pustimo rasti našemu upanju, ne pulimo majhne rastlinice v nas, da je ne iztrgamo s koreninami vred. Upanje je krhka rožica, ki potrebuje skrbno in dolgotrajno nego. Iz nje naj raste naša Vera in cvetijo njeni sadeži na katerih z veliko začetnico piše Ljubezen.
1 komentar
Komentar from: bogdana [Obiskovalec]
Form is loading...
Poslušala sem današnjo pridigo in si že takrat želela, da jo lahko sama v miru preberem