Postno pismo nekega očeta!
Draga moja družina... Pišem vam, ker so pred nami tako zelo pomembni dogodki, da bi bila velika škoda, če bi jih spet zamudili.
Nedavna olimpijada mi je dala misliti, koliko treninga zahtevajo priprave za nastop kaj šele medalja. Pomislil sem, da je postni čas, ki je pred nami čas treninga za vse, ki želijo „nastopiti“ v areni kjer se tekmuje z vrlinami in kjer aplavz napolni ušesa duše in nikoli ne preneha odzvanjati. V tej areni vrednot resnično vlada duh „pomembno je sodelovati in ne zmagati“.
Zato bi rad, da...
… v tem milostnem času „nabildamo duha“, kot reče Karel Gržan, ugasnemo TV in računalnik. Želim, da se srečamo iz oči v oči. Na vaših obrazih želim videti vaše skrbi in vaš smeh.
… bi se večkrat odpravili ven v naravo, ki nas nagovarja kot del nje, kot celoto. Želim, da bi se spet povezali z njo, ki nas hrani.
… bi se prej odpravljali spat in odpočili ta naša utrujena telesa, ki so „posoda Svetega Duha“. Želim, da naša bivališča dobro očistimo, da bo Sveto rado prebivalo v nas.
To so moje najiskrenejše želje za katere pa se bomo morali vsi potruditi, saj družina deluje kot ekipa (hokejska, na primer). Slišal sem, da je oče kot nekakšen trener... Obljubim, da bom dal vse od sebe, da vas v zmagovito vzdušje pritegnem s spoštovanjem.
No feedback yet
Form is loading...