TRIJE KRALJI, ALI ZAČETEK IN NE KONEC POTI...
Iz trikraljevske pridige...
Namesto da jaslice že čez teden dni zavržemo na smetišče, bi tja morali ometavati naše slabosti. Kristus ni prišel s kraguljčki ampak z lopato, s katero nam pomaga odmetavati tisto, kar se je nabralo v naših srcih. Srca brez strahu so srca, ki se ne bojijo izgube; izgube denarja, varnosti, položaja, vpliva, moči.
Bi se kregala soseda, če se ne bi bala izgube metra svoje zemlje?
Bi udaril mož svojo ženo, če ga ne bi bilo strah izgube svoje moči?
Bi kradel direktor, če se ne bi bal izgube vpliva in položaja?
Pot se za tri Kralje v Betlehemu ne konča, ampak šele začenja. Tudi za nas.
Pripoved o Treh Kraljih, ali treh modrih je silno bogata in v sebi skriva nešteto odtenkov.
Bolj ali manj je znano, da trije kralji predstavljajo različne narode. Bog se je tako prišel razodet vsem narodom in ne samo Izraelcem. Da so darovom dali poseben pomen:
Zlato velja za najdragocenejšo in tudi popolno kovino in izraža božji značan. V nekaterih deželah je božje meso iz zlata.
Kadilo v vseh religijah pomeni isto; človeka povezuje z božjih, umrljivo z neumrljivim.
Mira pa je napovedovala Kristusovo smrt, saj so jo uporabljali pri balzamiranju.
Število tri izraža red v Bogu, je popolno število, izraz celotnosti, ki ji ni nič mogoče dodati.
Evangeljski odlomek o Treh modrih pa govori tudi o prvih romarjih. Danes Kristusovo rojstvo spremlja preobilje romantike. V času Jezusovega rojstva je bil Betlehem majhen zaselek. V tistem času so ljudje še večinoma prebivali v jamah, ki so imele pri vhodu nek prizidek. Štali z živino danes rečemo štalica, rojstvo, ki še danes v modernih porodnišnicah ni mačji kašelj, pa je bil presrečen dogodek za Marijo in Jožefa, ki s sklenjenimi rokami klečita obdana z množicami luči in pastirji in današnja ušesa kar slišijo filmsko glasbo in aplavz novorojenemu kralju.
Resnica je bila malo drugačna in o njej večina današnjih ljudi noče več poslušati in razmišljati. Že nadaljevanje Evangelija govori o tem, da je Herod, ker mu trije modri niso prišli povedat o novorojenem Odrešeniku, dal pobiti vse odtroke mlajše od dveh let in da se je Jezus rešil le tako, da je vsa družina bežala v Egipt, kar je takrat pomenilo vsaj sto kilometersko pot. Si predstavljate peš pot z novorojenčkom?
Jezus je bil rojen v sovražno okolje, slišali smo danes: „Ko kralj Herod to sliši, se prestraši in ves Jeruzalem z njim“. Razveselila se ga je peščica ljudi, med drugim tudi trije modri, ali trije duhovni, ki jih je zgodovina preoblikovala v tri kralje. To so bili prvi romarji, ki so prepoznali znake časa, pa naj bodo to nebesna ali druga znamenja, prepoznali so jih in so se odpravili na dlgo pot, ki je gotovo vsebovala tudi odrekanje in nevarnosti. In naleteli so na večno človeško lastnost, ki ob vsaki spremembi kriči, pustite me na miru.
Kralj se je zbal, da bo zaradi maziljenca, o katerem so govorili preroki, izgubil oblast, Jeruzalemčani so se morda zbali, da bo, spet po napovedih, pravičen in bodo zaradi lastnih grehov sojeni. Toda Jezus, Bog, ni prišel jemat karkoli človeškega, česar se boji tudi današnji človek. Tudi danes slavimo samo posladkane jaslice, ob Božiču govorimo o miru, ljubezni in se do nezavesti zadevamo ob cingljanju kraguljčkov. Seveda so to čisto normalna pričakovanja in človek, če kaj, potrebuje ljubezen, sprejetost in mir, toda to je na koncu poti. Vsak zakonski par vam bo povedal, da je zaljubljenosti enkrat konec in ta enkrat se ponavadi zgodi zelo kmalu, potem pa pride rast v Ljubezni, ki pa je polna trnja, ki se nas drži še od bogve katerih prednikov, po katerih smo podedovali takšne in drugačne navade. In prav v to našo resničnost se je učlovečil Bog. Ne v plastične jaslice, ki nam za trenutek ali dva narišejo nasmeh, da ob njih pozabimo, ravno nasprotno. Namesto, da jih že čez teden dni zavržemo na smetišče, bi tja morali ometavati naše slabosti. Kristus ni prišel s kraguljčki ampak z lopato, s katero nam pomaga odmetavati tisto, kar se je nabralo v naših srcih. Srca brez strahu so srca, ki se ne bojijo izgube; izgube denarja, varnosti, položaja, vpliva, moči. Vsi ti strahovi so generatorji krivic in greha in bede in zatirajo naše najbljižje in soljudi.
Bi udaril triletni Jure svojega brata, ki mu je vzel avto, če se ne bi bal izgube dragocene igračke?
Bi se kregala soseda, če se ne bi bala izgube metra svoje zemlje?
Bi se zlagal novinar, če se ne bi bal izgube službe?
Bi udaril mož svojo ženo, če ga ne bi bilo strah izgube svoje moči?
Bi kradel direktor, če se ne bi bal izgube vpliva in položaja?
V te jaslice se je rodil Kristus. Rodil se je v ta naš borni hlev in s seboj je prinesel lopato, da nam ga pomaga očistiti. In trije modri so tudi nam prinesli miro, kadilo in zlato, da nam povedo, da bomo enkrat umrli, da smo Božji in da smo rojeti v ta svet, da ga blagoslavljamo. Takrat in šele takrat se bo izpolnila prerokba o kraljevem sinu, ki bo prinesel pravičnost, obilnost miru, ko bo rešil ubožca
in se usmilil slabotnega in se mu bodo klanjali vsi kralji zemlje.
V trenutku, ko je bil rojen Kristus, je nekatere zajel strah in ta strah še danes odmeva pri mnogih in zabloda tega strahu tako glasno vpije, da je resnico težko slišati. In resnica je, da Bog ničesar ne jemlje, ampak nas samo osvobaja tega strahu.
Odpravimo se na pot s tremi Kralji tudi mi. Poromajmo h Kristusu v votlino in vzemimo s seboj spoznanje, da se pot v Betlehemu ne konča, ampak šele začenja.
No feedback yet
Form is loading...