KARITAS, ALI - KRIZA JE LAHKO TUDI PRILOŽNOST
„Po svojem ustroju je človek berač ljubezni. Sami si ljubezni ne moremo dati.“ (M. Rupnik, Ljubezen pa ostane)
Človek je danes ranjen in kot sestradana žival išče pozornost in ljubezen, išče potrditev, da je vreden, da njegovo življenje ni zaman.
Srce Karitas je trenutek, ko se srečata tisti, ki da in tisti, ki prejme. Če je to dejanje izvedeno v zavesti gornjega zapisa patra Rupnika, da smo namreč vsi zgolj berači ljubezni, je lahko ta trenutek popolna lepota ljubezni, zaradi česar je Karitas tudi tako privlačen.
Bližajočo krizo, katere bližino vsi bolj ali manj slutimo, lahko prav Karitas obrne človeku v korist. Ljudje bomo v stiski bolj odvisni od skupnosti in če bo pomoč temeljila na zdravih odnosih, ki pa so mogoči le v zdravih skupnostih, bo ljubezen spet dobila možnost, ki je zdaj nima, saj se, zaenkrat še v obilju, lahko vedno znova umikamo v svoj lastni, samozadostni jaz. Tisti na tej in na oni strani „pulta“.
Bremena drug drugega nosite!
„Ko se je Jezus izkrcal, je zagledal veliko množico. Zasmilili so se mu, ker so bili kakor ovce, ki nimajo pastirja, in jih je začel učiti mnogo stvari. In ko je bila ura že pozna, so stopili k njemu njegovi učenci in mu govorili: »Samoten je ta kraj in ura je že pozna. Odpústi jih, da gredo v bližnje zaselke in vasi ter si kupijo kaj hrane.« Odgovoril jim je in rekel: »Dajte jim vi jesti!«“ Mt 6, 30
Znameniti francoski duhovnik, ki živi z mladimi pariškimi brezdomci je takole okrcal svoje sobrate: „Hvala, moji bratje... Lačen sem bil, vi pa ste ustanovili humanitarni klub, v katerem ste se pogovarjali o moji lakoti. Zahvaljujem se vam za to. Bil sem v zaporu, vi pa ste oddrsali v cerkev in molili za mojo osvoboditev. Zahvaljujem se vam za to. Nag sem bil, vi pa ste resno preučili posledice moje golote.“(Iz brošure; Leto solidarnosti, M. Čuden)
Sam se veliko sprašujem o tem, kako in koliko biti solidaren. Z nobeno besedo ali mislijo ne želim zbujati občutka slabe vesti, z vami želim zgolj deli svoje razmišljanje o vsem, kar pomeni beseda Karitas.
Karitas razumem kot vrata, ki povezujejo posameznike, povezujejo župljane, škofije... da vstopijo tisti, o katerih govori Guy Gilbert, razumem jo kot dlan, ki poboža tam kjer boli.
In potem sem se zbudil in realnost je z vsemi slikami butnila vame tudi vso resnico, ki jo s seboj prinaša delo z ljudmi, na tej in na drugi strani „pulta“.
Realnost so tudi ljudje, ki iščejo korist, realnost so ljudje, ki se na račun daru ubogih okoriščajo, realnost so tudi prostovoljci, ki, sicer ob najboljših namenih, zdravijo neke svoje rane...
Naslednji odlomek govori o najbolj središčni stvari, o samem jedru Karitasa, ne o tem, kdo je upravičen, ali če ni morda kdo bolj potreben pomoči, ne vrta v male možgane z vprašanjem; „sem naredil dovolj?“ in podobno. Naslednji odlomek govori o bistvu, o človeku na tej in na drugi strani „pulta“.
„Po svojem ustroju je človek berač ljubezni. Sami si ljubezni ne moremo dati. Ljubezen lahko le sprejmemo in tedaj odgovorimo. Bog je ustvaril človeka z ljubeznijo in človek lahko živi samo, če ljubi. Če pa izgubi resnico prejetega daru, njegovo življenje postane dramatično in boleče iskanje ljubezni.“ (M. Rupnik, Ljubezen pa ostane)
Človek je danes ranjen in kot sestradana žival išče pozornost in ljubezen, išče potrditev, da je vreden, da njegovo življenje ni zaman. Srce Karitas je trenutek, ko se srečata tisti, ki da in tisti, ki prejme. Če je to dejanje izvedeno v zavesti gornjega zapisa patra Rupnika, da smo namreč vsi zgolj berači ljubezni, je lahko ta trenutek popolna lepota ljubezni, zaradi česar je Karitas tudi tako privlačen.
Bližajočo krizo, katere bližino vsi bolj ali manj slutimo, lahko prav Karitas obrne človeku v korist. Ljudje bomo v stiski bolj odvisni od skupnosti in če bo pomoč temeljila na zdravih odnosih, ki pa so mogoči le v zdravih skupnostih, bo ljubezen spet dobila možnost, ki je zdaj nima, saj se, zaenkrat še v obilju, lahko vedno znova umikamo v svoj lastni, samozadostni jaz. Tisti na tej in na oni strani „pulta“.
No feedback yet
Form is loading...