VEREN SLOVENEC - ob prazniku Domovine
Če bi zapisal čisto iskreno, sem s tem besednim parom (vera - domovina) vedno imel težave. Vera namreč presega vse meje, kar potrjuje tudi zgodovina in nenazadnje odlomek iz Apostolskih del, ko so ljudje različnih narodnosti slišali učence govoriti v svojih jezikih.
O tem besednem paru, vera in domovinskost sem veliko razmišljal, ko smo Slovenci dobili prvega blaženega, Antona Martina Slomška in se je veliko govorilo o njegovih zaslugah za ohranitev našega naroda zaradi prenosa škofijskega sedeža v Maribor. Še vedno menim, da je bilo to predvsem državotvorno in ne toliko religiozno dejanje. Toda kaj naj vendar počnem z domovino, o kateri je Mila Kačičeva tako lepo zapisala, da je Domovina dom, zavetje in počitek za še takega zgubljenca. Je ena sama, kakor mati.
Domovina je zame, kot vernemu simbol za nebeško domovino. Nekakšen zakrament, znamenje, do katerega kot človek moraš vzpostaviti odnos v katerem lahko v odraščanju zoriš. Ni naključje, da stari ljudje, ki so izkusili tujino, vedno bolj hrepenijo po domovini. Zakaj, kljub dejstvu, da se bližajo neizogibni selitvi v novo domovino, velika večina želi vsaj še enkrat vdihniti zrak in duha svoje zemlje, na kateri so bili rojeni.
Naj mi liturgiki ne zamerijo, če domovino primerjam z zakramentom, ampak v mojem iskanju je to najbližja primerjava, skrivnost, ki jo bomo v polnosti verjetno doumeli šele v nebeški domovini.
No feedback yet
Form is loading...