SMISEL ŽIVLJENJA (NA DOLGO IN ŠIROKO)
od kod... kam... Zakaj človek?
Zakaj Bog potrebuje ustvarjeno bitje, oziroma ga ne ne potrebuje, svobodno, razmišljujoče in že tisoče let zastavljajoče si prav ta vprašanja in to znotraj in zunaj vere.
Zakaj svetnikovo telo ne iztrohni?
...Da bi bili ustvarjeni zgolj za to, da enkrat zaživimo večnost, ne poteši v celoti lakote, ki jo sproži vprašanje, saj se pojavijo nova;
Zakaj potem kratko in največkrat težko življenje? Je to morda preizkus? In posledično; Kakšen Bog pa je, ki bi v lastno zabavo ustvaril svet – areno in v njo poslal človeka na preizkus?
Izhajal bom iz domneve, da je Bog človeka vendarle ustvaril z namenom, kar iz definicije “Človeka je Logos ustvaril iz 'preobilja dobrote'.“ (Kocijančič, 1993, 142), ki jo največkrat zasledimo, lahko razberemo le posredno. Prav tako se mi zdi pomanjkljiv odgovor na vprašanje zakaj, ki ga ponuja Katekizem katoliške Cerkve v odstavku človek: “Bog je vse ustvaril za človeka, toda človek je bil ustvarjen, da bi služil in ljubil Boga ter mu prinašal v daritev celotno stvarstvo.“(KKC, 1993, 107), čeprav so prav zadnje besede tisto, čemur posvečam celotno razmišljanje.
1. Človek daruje
Verjetno je vsem verstvom skupno darovanje, torej je človek že v prvinski stopnji dognal bistvo svoje vloge v svetu. Prinašati Bogu, posvečevati, ker “Zato bi bile vse zemeljske dobrine rade v službi srečanja, ljubezni, dobrote, da bi čez ves svet naslikale podobo Sina, v katerega veličastvo je odeto stvarstvo.“ (Rupnik, 2005, 19) Tudi zgodovina je polna poročil o svetnikih in njihovih neiztrohnjenih telesih. Zakaj se prav v posmrtnih ostankih ljudi, ki so znali in zmogli delati dela, ki so bila shranjena v spomin ljubezni, prav na takšen način manifestira dokaz kot zgled vsem nam, posnemovalcem? Zakaj prav z materijo, ki bi morala, pa noče umreti. Ali ne zato, ker je človek – svetnik, s svojim delom posvetil materijo in jo pripravil za Bogu prijetno daritev. “Bog, ki neprestano ustvarja dušo in vse (snovno) stvarstvo, vodi naravnanost duhovne duše na materijo do njene uresničitve in napravi, da duša z 'vstajenjem mesa' postane oblikujoče počelo snovi, s katero se poveže v enovito stvarnost.“ (Strle, 1992, 128) Ali nam ni torej po svet(il)nikih tako dan zgled in odgovor na vprašanje, ki verjetno nikoli ne bo nehalo vrtati v človeka, ker bi v njegovem končnem odgovoru videli tudi samo bistvo Boga, kar pa je tako nemogoče kot premici dojeti bistvo tretje dimenzije; Zakaj človek? To najosnovnejše vprašanje, ki si ga, hočeš nočeš, zastavlja vsak.
2. Človek je ustvarjen za večnost
„Ti shranjuješ v zemlji našo zemljo, ki si jo oblikoval s svojimi rokami, in spet spravljaš, kar si dal, ko z nepropadljivostjo in milostjo preobražaš našo umrljivost“. (Gregor iz Nise, 1996, 42) Človeško telo vsebuje veliko vode „Vaše telo sestoji približno napol iz vode.“ (Smith, 1986, 25) in če homeopatski princip (ki zdravi z odtisom molekule v vodi) vnesemo v stvarstvo in “v vodo”, ki nas v vsakem trenutku obkroža, odtiskujemo ljubezen, lahko morda bolje razumemo besede svetega Pavla: “Kajti stvarstvo nestrpno hrepeni po razodetju Božjih sinov.“ (Rim 8, 19) Naj bo slišati še tako naivno, zame je prvinsko. Voda, brez katere ni življenja, ki jo pijemo in dihamo, služi še mnogo višjemu cilju. Z njeno močjo se povezujemo s celotnim stvarstvom, ter na nedoumljiv način vanj vtiskujemo tisto edino, kar je res naše, svobodno voljo za odločitve, dobre ali slabe. „V homeopatiji se uporabljajo zdravila, ki so pripravljena z razredčevanjem in pretresanjem... Homeopatska zdravila torej praktično ne vsebujejo zdravilne snovi in delujejo na način, ki je današnji medicini neznan.“ (Objavljeno na spletni strani slovenskega homeopatskega društva“). Tako smo torej, kot zdravilo, žrtvena tvarina na oltarju, ki edina v sebi nosi „življenjski dih“ (1 Mz, 2, 7), ki nam ga je vdihnil sam Bog. Po človeku se torej rešuje stvarstvo. „Stvarstvo je bilo namreč podvrženo ničevosti, in sicer ne po svoji volji, ampak zaradi njega, ki ga je podvrgel, v upanju, da se bo tudi stvarstvo iz suženjstva razpadljivosti rešilo v svobodo slave Božjih otrok” (Rim 8, 19 – 21). In to je moj odgovor, ali pa vsaj poskus, na vprašanje zakaj človek. Da bi bili ustvarjeni zgolj za to, da enkrat zaživimo večnost ne poteši v celoti lakote, ki jo sproži vprašanje, saj se pojavijo nova; Zakaj potem kratko in največkrat težko življenje? Je to morda preizkus? In posledično; Kakšen Bog pa je, ki bi v lastno zabavo ustvaril svet – areno in v njo poslal človeka na preizkus? Ne. Človek za večnost. Svojo in tisto, ki bo po njem posvečena.
Zaključek
Človek je torej poslan, da gnete stvarstvo, materijo in dodaja edino vsebino, ki jo lahko doda in je vedno sad svobodne volje, ljubezen in na oltar na koncu polaga samega sebe. Do konca daruje vse kar ima. Žrtvuje, da se v Božje naročje vrne, kar je njegovega, saj “Trdno verujemo, da je Bog Gospodar sveta in zgodovine. Toda pota njegove previdnosti so nam pogosto nepoznana. Šele ob koncu, ko bo minilo naše delno spoznavanje, ko bomo gledali Boga 'iz obličja v obličje' (1 Kor 13, 12), nam bodo v polnosti poznana pota, po katerih Bog tudi skozi drame zla in greha vodi svoje stvarstvo prav do počitka tiste dokončne 'sobote', zaradi katere je ustvaril nebo in zemljo.“ (KKC, 1993, 98)”
Reference
Gregor iz Nise. 1996. Življenje svete Makrine. Prevedel Gorazd Kocijančič. Celje: Mohorjeva družba.
Katekizem katoliške Cerkve. 1993. Ljubljana: Slovenska škofovska konferenca.
Kocijančič, Gorazd. 1993. Grški očetje o molitvi. Celje: Mohorjeva družba.
Rupnik, Marko I. 2005. Ljubezen pa ostane. Koper: Ognjišče.
Smith, Tony. 1986. Zdravstveni vodnik za družino. Ljubljana: DZS.
Strle, Anton. 1992. Božja slava živi človek. Ljubljana: Družina.
“Kaj je potencirano zdravilo”. http://www.shd.si/ (pridobljeno 17. 2. 2010)
No feedback yet
Form is loading...