UTRUJENOST...
Ko sem bil še mlad... in sem se veliko prevozil s kolesom... se je včasih, pravzaprav kar pogosto zgodilo, da "mi je ketna dol padla".
Približno tako sem se počutil nekaj zadnjih dni.
Krivil sem začetek šole (ki prinaša s seboj taxi službo, nove skrbi...),
pa polno luno in neprespanost, na koncu sem našel krivca v večjih obveznostih sredi katerih sem in strahu, ali jih bom zmogel uresničiti.
Sredi največje suše mi je bilo navrženo prav te dni, po spominu: "vsak dan molim, da bi z ničemer ne pokvaril Božjega načrta."
Ljudi nas je strah neuspeha, ker bi bili neuspešni v očeh drugih, da bi ne bili pohvaljeni, morda pa zadošča, da se potrudimo, kolikor pač moremo... Ne vem... mene je pomirilo, morda bo še koga.
No feedback yet
Form is loading...