Država, to sem tudi jaz
Komentar na radiu Ognjišče, 18. 8. 09
Med pripravami za tokratni komentar me je, ko sem imel polne roke gradiva, kolega novinar vprašal, če se dobro spoznam na ekonomijo in s tem sprožil pomislek in priznanje, da seveda, ne.
Ne vem namreč, kako v nekaj letih lahko iz nič, prek lastniških deležev obvladuješ podjetja s 15.000 zaposlenimi. Tudi nimam pojma, kako prepričati banko, da ti da posojilo na delnice, ki jih boš šele kupil z izposojenim denarjem. Niti sanja se mi ne, zakaj bivši direktorji propadlih firm dobijo vedno nove priložnosti in zakaj so nekateri, ki jih lahko prepoznate med zgornjimi vrsticami, potem izbrani za menedžerje leta.
Ker se, kot vidite, očitno res ne razumem v ekonomijo, tako raje ne bom nič rekel, ampak tiho pa tudi ne morem biti.
Najprej bi rad izrekel iskreno obžalovanje. Za številkami ničesar krivih delavcev so namreč ljudje iz mesa in krvi, ki ne želijo denarja, ampak delo in pošteno plačilo in njihovi sodržavljani smo ob velikosti in trajanju teh težav postali otopeli. Vse bolj postajamo imuni na posamezne zgodbe, ganejo pa nas zgolj še številke nad sto. Preden zarežem v konkretno zgodbo, še stavek v razmislek. Slovenija, pravzaprav njeni državljani, se bomo morali enkrat končno odločiti kaj želimo; socialno državo, ali moderno ekonomijo, trenutno se namreč gremo neposrečeno mešanico v kateri pa je obilo možnosti za preračunljivce v kateri tisti zgoraj pobirajo milijone, tisti spodaj pa nekaj ničel manjše zneske, vsi skupaj pa so velikansko breme, ki kvari konkurenčnost ostalim podjetjem. Strinjam se z ekonomistom Radom Pezdirjem, ki se v časniku finance sprašuje kakšna je pravzaprav vloga KADa in SODa. Če ne prej, zdaj postaja jasno, da država mora v celoti izginiti iz gospodarstva. Ob vsem kar se dogaja v bankah in podjetjih, kjer ima prste vmes država, se mi zdi res škoda izgubljati besede. Nacionalni interes je bila zgolj oglaševalska akcija, ki je delovala temu v prid. Toda nihče, ali pa malo jih je bilo pozornih na droben tisk pri tej raboti. Pa ne, da bi bil tako naiven in ne vedel, da moramo svoje interese zaščititi, toda to se da narediti tudi drugače. Po mojem mnenju tudi veliko učinkoviteje.
In zdaj k nadaljevanki Mura, ki je bolj ali manj podobna zgodbi še kakšnega podjetja na katerega smo bili včasih ponosni. Gre za nekoč največje tekstilno podjetje v Evropi, dovolj zgovoren pa je podatek, da je natanko pred desetimi leti zadnjič poslovala pozitivno.
Vsem, ki so zelo glasni v zvezi z Muro in ostalimi podobnimi podjetji bi toplo priporočil, naj za začetek nimajo pred očmi številk, ampak ljudi, ker bodo s tem vzpostavili prvi in pravi odnos s podjetjem. Ljudem naj odkrito povedo, da je zgodba nekega podjetja zgodba ekonomije, zgodba zaposlenih pa zgodba sociale. Jasno je treba povedati, da je vsako proizvajanje izdelkov, ki bodo končali v skladiščih samomor in da je milijone morda mnogo bolje naložiti v drugo dejavnost, ki bo zagotovila bolj trdna delovna mesta. Seveda je za kaj takega danes zelo pozno in rešitve, tudi če bi jih imeli, ne bodo dale rezultatov čez noč. Dobesedno čez noč pa bodo izgubili delo tisoči in najhuje je, da ni nikogar, ki bi jim vlil upanje. Realno, seveda, ne lažno. Pečečnik, ki je bil v igri za reševanje Mure, je v intervjuju v Odmevih izrekel pomenljiv stavek, ki dobro povzame stanje v naši državi in bi moral biti v razmislek vsem državljanom; „Razočaran sem nad nivojem družbe v Sloveniji... v recesiji nimamo volje po skupnem nastopu, da bi stvari skupaj reševali in si pomagali.“ Konec citata.
Ekonomisti so si skoraj enotni v oceni, da so Pečečnikov predlog prelahkotno in prehitro zavrnili, enotni so si tudi v oceni, da je veliko zamujenega, prav vsi pa menda že vemo, da je država slab gospodar. Pred tem svarijo tudi v ugledni reviji Economist z besedami; „Preveč ljudi, še posebej v Evropi, enači napake ekonomistov z napakami ekonomskega liberalizma. Njihova logika je; če so se zmotili ekonomisti, lahko bolje opravijo politiki. To je napačen in nevaren zaključek.“ Konec citata.
Da je stvar pri nas še hujša, smo s to logiko izšli iz socializma in se je nikakor ne moremo otresti. Zanimivo tezo na to temo je postavil Boštjan Turk v Demokraciji, da namreč tranzicijska nomenklatura vzdržuje socializem zato, ker je to edino, kar zna.
Naj zaključim s pozivom državljanom; odprite oči, vsak evro, ki ga država nekam naloži mora biti skrbno premišljen in vsak, ki je slabo naložen je izgubljen, zato previdno z odločitvami, ko vas bodo prepričevali, kaj je najboljše za vas. Država to sem jaz, je nekoč rekel Ludvik XIV. V nekoliko drugačnem kontekstu lahko to prenesemo tudi v današnji čas. Država smo mi vsi in s tem tudi jaz. In kdo od nas ne premisli, kam bo naložil svoj denar. Nekateri morajo presneto premisliti, kaj si lahko privoščijo. Takšno skrbnost pričakujem od svoje države. Prav tako pa od nje pričakujem tudi, da bo poskrbela za tiste, ki so pomoči potrebni in to tako, da bo okolju omogočala manevrski prostor za razvoj podjetništva, skratka nova delovna mesta. Ljudje namreč želijo delati in dobiti plačo, ne pa sedeti doma odvisni od socialne pomoči. Vsaj z večino je tako. Globoko v sebi se namreč vsi zavedamo, da država ni neka imaginarna tvorba, ki ima denarja na pretek in ga vsak trenutek in po potrebi lahko še proizvede. Država, pisano z veliko, je iz mesa in možganov in ti dve substanci jo držita pokonci. Država, pisano z malo, pa je institucija, ki onima dvema omogoča primerno okolje za razvoj, delo in življenje. Tako enostavno je to. Država to sem tudi jaz in zaslužim si, da imam v tem okolju tudi jaz možnost za dostojno življenje in pošten zaslužek.
CITATI;
Economist
http://www.economist.com/printedition/displayStory.cfm?Story_ID=14031376
Finance
http://www.finance.si/253397
No feedback yet
Form is loading...