PEDOFILIJA, PROBLEM DRUŽBE (komentar na radiu 26. 5. 09)
Po navadi začnem naš komentar vsaj v mislih sestavljati že kakšen teden prej, tokrat pa so se stavki že cel mesec sami izpisovali kar v celoti, saj tem in žolča ob njih ni manjkalo. Toda vse se je sesulo v nepomemben nič, ko sem zasledil novico o poročilu, ki razkriva množične zlorabe otrok v katoliških šolah na Irskem.
Naj pišem o tem, ali ne? Saj bodo o tej temi na široko govorili drugi. Kaj sploh pisati?
Odločitev, da vendarle spregovorim o tej temi je bila misel na duhovno higieno. Ne morem vendar spregledati teme, ki bo v prihodnjih dneh verjetno krojila veliko informativnih oddaj in ki se tiče predvsem nas katolikov.
Tema je takšna, da ne dovoli sprenevedanja in polovičarstva in prav na teh temeljih sta borbo proti temu zlu postavila oba zadnja papeža in tudi ta odločitev je pomagala pri marsikaterem razkritju, ki skupaj z veliko bolečino vseh vernih, ki nam razum kar ne da verjeti in sprejeti, prinaša tudi upanje za prihodnost, ki bo očiščena in prenovljena. Cerkev, ki je za mnoge NE, čeprav v Boga verujejo, se mora prečistiti, brez priznanja in pokore pa do nove podobe ne bomo prišli. Tudi upanja v boljše čase ne bo, dokler Cerkev, tista institucija, katere obraz sestavljamo vsi verujoči, ne bo spet predstavljala takšne avtoritete, da ji bodo ljudje verjeli, ne pa vanjo dvomili in jo prezirali.
Če drži, kar so pokazale sociološke raziskave, da ljudje bolj zaupajo subjektivni, kot objektivni resnici, poenostavljeno; bolj verjamemo, da je res tisto kar reče oseba, ki ji zaupamo, kot tistemu, kar vidimo in slišimo na lastne oči, potem je svet v hudih težavah. Edino v kar ljudje danes verjamemo, je namreč moč, denar in slava. Obrazi ljudi, ki predstavljajo naštete tri artikle so tisti, ki se danes najuspešneje tržijo tako v ekonomiji, kot v politiki. O tem še nekaj več kasneje, naj se vrnem na problem pedofilije, ki ni problem cerkve, kot želijo prikazati mediji in ni problem neporočenosti duhovnikov, kot meni večina, ampak je problem današnje družbe. Podatki, ki sem jih zbral so me, kljub temu, da sem realist, osupnili;
V svetovnem poročilu o nasilju nad otroki, ki so ga pripravili Združeni narodi leta 2006 je naslednje besedilo; “Analiza podatkov med letoma 1997 in 1998 je za Španijo pokazala, da je bilo spolno zlorabljenih 3.6 odstotkov otrok. Med povzročitelji je bilo 96 % družinskih članov, med katerimi največji delež zajema očete in stare očete, sledijo pa matere, strici in tete.
Poročilo o človekovih pravicah Ameriškega State departmenta za Nemčijo in leto 2008 navaja številko 15,935 incidenov spolne zlorabe nad otroki do 14 leta, obravnavali pa so kar za 55 % več primerov kaznivih dejanj v zvezi z otroško pornografijo.
Nemčijo sem izbral zato, ker je njeno ministrstvo za družino leta 2007 izdalo priročnik v dveh knjižicah, za otroke od prvega do tretjega leta in od četrtega, do šestega leta starosti v katerih spodbujajo starše, da naj se bolj posvetijo spolnosti svojih otrok. Nasveti, ki jih v teh knjižicah najdemo pa so takšni, da bi jih mirno lahko zamenjali s tistimi, katerih platnice knjig so opremljene z napisom „samo za odrasle“.
Kanadski pisatelj, Michael O' Brien, ki je napisal že več del o krizi zahodne kulture je takole komentiral omenjeni brošuri; „Gre za šokanten fenomen. To je državno spodbujanje incesta in v večini državah bi bile takšne stvari zločin. Vse to pa je omogočila popolna zavrnitev judovsko krščanskega moralnega reda.“
Zakaj pišem o teh stvareh? Ker menim, da je pravi problem pedofilije še mnogo večji in mnogo strašnejši od tistega, ki ga mediji objavljajo na prvih straneh. Pravi cinizem je namreč, da na eni strani telesnost skače iz vseh revij in časopisov, medtem, ko na drugi strani ti isti časopisi z največjimi trobljami razglašajo padle iz cerkvenih institucij, ki še edine vztrajajo na braniku naravnega in moralnega reda. Naj še enkrat povem; sedemdesetkrat sedemkrat se opravičujem in mi je žal in me boli in mi trga srce, da takšne prestopke zagrešijo tudi člani cerkve, ki ji pripadam in ki bo morala tudi sama najti pot do zdravega dialoga najprej med nami verniki in nato tudi z drugimi, ampak, za Božjo voljo, z napihovanjem teh zgodb čez vso mero, se ustvarja debela dimna zavesa za katero se te iste stvari dogajajo nekje drugje in to v mnogo večjih številkah.
Če bi vas vprašal, da naštejete kakšen primer pedofilije v Sloveniji, bi verjetno velika večina s prstom pokazala na razvpit primer duhovnika. Koliko pa bi vas znalo povedati, da je bilo v Sloveniji samo v letu 2007 19 kriminalnih dejanj spolnega nasilja nad šibkejšimi in kar 178 kriminalnih dejanj nad mladoletnimi, do starosti 15 let. Podatki so iz poročila o človekovih pravicah Ameriškega State departmenta za Slovenijo v njem pa so zajeti samo prijavljeni primeri.
Cerkev je zaradi napak izgubila verodostojnost, ne smemo se slepiti, to je dejstvo, ampak, če laicistični svet misli, da bo v kratkem slavil zmago, se moti. Tudi če zmago razglasijo, bo Pirova, žagajo si namreč vejo na kateri sedijo tudi sami. Ljudje nismo ustvarjeni za to, da se delimo na takšne in drugačne. Delitev je vedno zgolj osnova, ostalo potem opravijo čustva, celo do te mere, da takšni včasih kar iztrebijo drugačne, ampak s tem usmrtijo polovico samih sebe.
Vprašajte se torej, kam gremo in komu zaupamo? Poglavitna hiba moderne, tržne logike je, da razgalja svojo ideološko usmerjenost, zato lahko vsak, če seveda hoče, sam ugotovi, kam gremo. V svet samo lepih obrazov, ki ne dopušča trpljenja, inteligentnih odklonov in podpovprečnosti in v svet popolne svobode za tiste, ki imajo moč. Vsi ostali smo bolj ali manj odveč. Kot je odveč cerkev, ki ji je potrebno vzeti še tisti preostanek kredibilnosti, da bodo zaplapolale zastave popolne svobode. Ob tem seveda spretno prikrivajo žrtve te iste svobode.
Zaključil bi s Carlom Jungom in citatom iz njegove knjige Človek in njegovi simboli: „Ko smo sami..., se počutimo razmeroma dobro; toda v hipu, ko „drugi“ počnejo slabe, primitivne stvari, se ustrašimo, da nas bodo ožigosali za bedaka, če se jim ne bomo pridružili. Prepustimo se vzgibom, ki pravzaprav sploh niso naši...Človekova senčna stran ima tako silovit naboj, da mu včasih z razumom preprosto nismo kos. Občasno lahko pomaga kaka grenka izkušnja od zunaj; človeku mora tako rekoč pasti kamen na glavo, preden bo naredil konec senčnim pobudam in vzgibom.“
Včeraj je bila v Ljubljani spet huda toča. Mogoče pa Gospod govori, toda zdi se, da je človek vedno korak pred njim in vedno znova izumi nekaj, kar si lahko potegne čez oči in ušesa.
Podatki in reference;
(odgovori tiskovnega predstavnika cerkve na vprašanja v zvezi s to temo)
http://aktualno.rkc.si/?id=6366&fmod=13
(reakcija na omenjena priročnika nemškega ministrstva)
http://www.tpuc.org/node/151
(poročilo za Španijo)
http://www.violencestudy.org/IMG/pdf/3._World_Report_on_Violence_against_Children.pdf
(poročilo o človekovih pravicah US departmant of state)
http://www.state.gov/g/drl/rls/hrrpt/2008/eur/index.htm
No feedback yet
Form is loading...