Bog je mrtev, Nietzsche... Nietzsche je mrtev, Bog.
A ni celotna zgodovina človeka eno samo večno ubijanje Boga? Če ne njega, pa vsaj besno maščevanje nad njegovimi verniki.
Končna zmaga človeka nad zakonodajalcem. En oklepajček... Ste že srečali človeka, ki bi se ne jezil nad policistovo globo, čeprav je jasno, da je kršil predpise?
Nekaj časa ga zanikaš, potem ga skušaš zvesti na formo energije, nedoločene fluidnosti, narave..., končno, ko vidiš da ti ne da miru, ga ubiješ in se ga rešiš. Navidezno seveda. Ampak On vedno znova vstane. Vzdigne ga občestno Trojice, skrivnost, ki jo lahko dojame le tisti, ki je del občestva. Ampak kaj, ko bežimo iz občestva, ki ti vedno znova nastavlja ogledalo in opozarja na spreobrnenje, ki pa nikoli ni lahko.
"Zato bi bile vse zemeljske dobrine rade v službi srečanja, ljubezni, dobrote, da bi čez ves svet naslikale podobo Sina v katerega veličastvo je odeto stvarstvo."M. I. Rupnik, Ljubezen pa ostane, Ognjišče, 2005, 19
No feedback yet
Form is loading...