A koga zanima, kako je z Marušino prebavo? Nobenega? Nič zato, bom vseeno povedala. :-)

Tam kmalu po 3. mesecu je punca postala kljub polnemu dojenju zaprta. Smo poskusili vse sorte reči: od tekočih, ki jih je zaužila (sladke kamilice, glukozo, ki ti jo zapiše pediatrinja, vodo suhih sliv, par žličk pomarančnega soka in še kaj) do fizičnih, ko ni nič drugega pomagalo. Parkrat smo poskusili s termometrom, da se je odprlo... Ko je tudi to vedno redkeje zaleglo, smo se sprijaznili, da ima tako dober izkoristek mleka (po besedah pediatrinje) in se nismo več sekirali. Punca je dojena, zaprtost je menda pri dojenčkih precej pogosta, pa smo si rekli: "Vse mine, tudi to bo, ko bomo začeli z gosto hrano."

Tistih par mesecev zaprtosti sem Maruši "pomagala", ko sem videla, da jo napenja. Prijela sem jo za nogice, naslonila na svoj prsni koš in nogice potisnila k sebi (ne vem, če si predstavljate). Na ta način je potem lažje kakala - vsaj na nekaj dni. Najdlje smo čakali kar 13 dni. :-((( Ja, v tistih dneh smo skurili res malo pleničk.

Pa je meni, brihtni glavi, potem, ko smo začeli z gosto hrano in prebava ni bila več kritična, kapnilo, kaj če bi ta "skrčka položaj" poskusili še nad WC školjko! Za hec! Saj nimam česa izgubiti! Pri prvem poskusu se je polulala. Uauuu, sem bila ponosna. Počakam, da gre punca spat, se zbudi, jo dvignem nad školjko, malo počakam in punca se začne napenjat... Sem kar zacvetela in ene par dni hodila kot pav. :-) To ji je namreč uspelo točno 1 dan pred dopolnjenim 7. mesecem. Do 11. meseca je bilo super. Poleti, ko je bilo vroče in je bila manj oblečena, sem jo pogosto nesla na WC in vedno je lulala, kakat sem jo pa dajala vsakič, ko se je zbudila. Kar nekaj poletnih dni smo bili čisto suhi, tudi ponoči. Ko se je shladilo, pa sem WC školjko prakticirala le še po vsakem spanju - takrat je naredila oboje.

Ampak ZDAJ... pišuka, večja ko je, tale naša Maruša, več svoje volje hoče uveljavit. Zdaj je njej tale moja telovadba na WCjem sedma briga! Zanima jo vse sorte v kopalnici, od brisač, do revij, do glavnikov, skratka, vse, kar je na dosegu roke. Smeje se sama sebi v ogledalu (verjetno tudi meni :-S). Večkrat mi zaštrajka in dobi čisto trde noge, češ: "Ne bom vedno na komando!" Takrat ni druge, kot da si zabrundam v brk, se sprijaznim in jo oblečem.

Kak dan pred novim letom smo v Lidlu kupili "sedež" za na ta velik WC. Težko rečem, a ga obrajta ali ne, ker jo, ko jo posadimo nanj, najbolj zanima rumena literatura...

Polula se še, kaka pa le še zjutraj, ko vstane. Čez dan sicer še poskušamo enkrat, dvakrat, ampak se ne da. Tako se zdaj "na stara leta" spet kdaj pokaka v plenico in to potem, ko smo bili dobre 4 mesece praktično brez pokakane pleničke.

In katere pleničke nosimo mi? Pamperske niso upravičile visoke cene, niso se nama zdele niti malo boljše od Hoferjeve pleničke. Najpogosteje zato kupujemo Lidlove in Hoferjeve, Müllerjeve, pa od DM so tudi OK, najboljše smo pa kupili čez lužo. Že ime je obetalo veliko. "Earth's best diapers" (najboljše pleničke na zemlji). Res so bile! Brez klora in kljub temu, da na poti nismo imeli veliko priložnosti za previjanje, smo jo odnesli brez rdeče rite.

Ja, tako je to pri nas. Nihče mi ne bo govoril, da je kahlica šele od 18. meseca naprej. Meni je žal, da je nismo nanjo navajali že prej. Žigov kolega ima pubeca, starega 8 mesecev, pa že pridno "ustvarja" na kahlici.

Mama jo daje na kahlico šele odkar je v varstvu. Zdaj že prav rada sedi na njej in se tudi polula. Potem jo pa mama hvali, kot bi bil to največji dosežek v vesolju in se tamali tako fajn zdi, da si kar sama zaploska, vstane, kdaj tudi kaj polije, ampak... Pustimo umazane podrobnosti. :-)