Tako smo rekli, ko se je ponoči leto nazaj rodila naša punca. Včeraj sva se z Žigom prav v enem takem melanholičnem tonu spominjala dogodkov izpred leta dni. Jaz po žensko pojamram: "Joooj, kok je blo grozno." On pa po moško: "Ah, žena, no. Prov super je blo." Resnica je nekje vmes. Res je, da bolečino sčasoma pozabiš, gotovo pa takoj ne, kot pravijo nekateri. Takrat te sicer prevevajo čisto posebni občutki (priznam, lepi, ampak pri meni so bolj prevladovali občutki utrujenosti), pozabit pa kar ne moreš...

O porodni zgodbi bom pisala drugič.

Danes bom raje o naši punci. Res je, da ti otrok obrne življenje na glavo. V dobrem smislu. Ampak ne verjameš, dokler nimaš sam te izkušnje. Jaz, racionalistka, sem vedno mislila, da moraš z "malimi kričači" (pa oprostite trdemu izrazu) najprej kakšno leto, dve, potrpeti, ga previjati, oblačiti, dojiti, futrati, potem pa že nekako imaš z njim kaj početi, da ti šele po letu, dveh začne kaj vračati. Uf, kakšna zmota! Že od prvega dne ta mala bitja komunicirajo s tabo, se smejejo (čeprav veš, da je to le smejalni živ'c, se ti dobro zdi, ko se ti "nasmehne" in si čisto blažen), tudi jočejo, ampak toliko ti vrnejo!!! In starejše ko je dete, več ti vrača, nasmehi postanejo "pravi", ti kot starš si pa vedno bolj zaljubljen v to malo dete in zaljubljenost še kar ne pojenja. Da o tem, da se ti zdi lasten otrok najlepši, sploh ne izgubljam besed. Saj so vsi fletni, ampak naša... to je pa čist druga zgodba... :-)

A nisem osladna, no. :-)

Na levi fotki je Maruša stara 4 dni, na desni pa 8 mesecev in pol. Kako je videti danes, izveste takoj po oglasih. :-)