V petek zjutraj me je pot vodila v Trst. Tako kot prvič, je šlo tudi drugič v redu :-) Cilj sem hitro našel, prav tako pot iz mesta proti domu. Namenil sem se v Škedenj (it. Servola), ki je bil včasih predmestje, zdaj je del mesta. Tam že 60 let živi in dela oz. bolje službuje Dušan Jakomin. Za osebnost v oddaji Naš gost v soboto, 31. maja ob 17.00, za katero sem zadolžen, sem ga izbral iz več razlogov. Je medijski človek (dan po oddaji bo nedelja medijev oz. po starem sredstev družbenega obveščanja): je glavni urednik mesečnika Naš vestnik, ki povezuje Slovence v tržaški škofiji in urednik radijske oddaje na slovenskem programu tržaškega radia. Poleg tega je letošnji biseromašnik - posvečen je bil pred 65-imi leti, prihodnje leto bo dopolnil 90 let življenja. Je tudi velik kulturni in narodnostni delavec, škedenjska legenda, novodobni Čedermac ... Na pogovor je takoj privolil, snemanje je teklo gladko, vsebina pa ima širšo sporočilnost. Skušala sva zaobjeti vse razsežnosti njegovega službovanja. Ni bilo lahko ;-) Nekaj dni pred mojim prihodom je napisal knjigo spominov, ki bo jeseni izšla pri založbi Ognjišče. Tudi za oddajo jih je veliko povedal. Zelo zanimiv se mi zdi njegov pogled na duhovniški poklic. Sedanji papež Frančišek pravi, da duhovniki ne smejo čakati ljudi, ampak morajo iti k njim in mednje. Dušan Jakomin to počne že 60 let ... Po snemanju me je povabil na kavo v bližnji bar. Na poti sva srečala mamico z vozičkom, ki je na novo, vsaj tako se mi je zdelo, prišla v mesto. Govorila je namreč nemško. 89-letni duhovnik se je takoj ustavil, se pogovarjal z njo, navezal stik ...
Kategorija: "Osebno"
Ob včerajšnji akciji Dobro delo dobro dene, ki je uspešno potekala v Murski Soboti, sem se spomnil na aprilsko akcijo. Ker je bila v postnem času, je padla v t.i. blogovski post. Zato zdaj obujam spomine. Za pripravo in izvedbo sva bila zadolžena s kolegico Matejo Subotičanec.
Predlagala je, da greva v Novo mesto. Takoj sem bil za. Tudi za to, da greva v tamkajšnji Varstveno delovni center dan preživet z ljudmi, ki imajo motnje v duševnem ali telesnem razvoju. Malo me je bilo strah, saj o njih nisem nič vedel. Občasna pretekla srečanja z njimi so mi vzbujala kar precej vprašanj. Upal sem, da dobim odgovore nanje in se znebim predsodkov.
Odprto in neobremenjeno sem se podal v akcijo. Snemalni dan je prinesel svoj namen. Ne samo goro posnetkov, tudi odgovore na vprašanja in skok čez predsodke. Upam, da ste to doživeli tudi poslušalci. Nekaj iz gore posnetkov ste že slišali, več bo slišati v ponedeljek, 9. junija 2014, v oddaji PRO.
Lepo je bilo biti v Novem mestu tudi na sam dan akcije, 23. aprila 2014. Veliko lepih srečanj je bilo v Mercatorjevem Hipermarketu v Bršljinu. Hvala vsem!
Zofija oz. ljudsko Zofka tokrat ni bila 'poscana', težave je imela z vetrovi ... Viharni veter je minule dni spet precej prepihal severno polovico naše domovine. S strahom sem sprejel napoved, slabo sem spal v noči s srede na četrtek, bolje naslednjo noč, saj je bil blažji, a pojenjal je šele v noči s petka na soboto. Hvala Bogu, so bile posledice tokrat precej, precej blažje kot pred pol leta, 11. novembra 2013. Najbolj jo je tokrat skupil trampolin. Veter ga je prestavil za pribiližno 10 metrov, med drevesa. Nekaj delov je polomljenih, a mislim, da se jih bo dalo popravit.
No, viharnega vetra res ne maram, a to ne pomeni, da se ga nikoli ne razveselim ... Tako je bilo v začetku meseca.
Evrosong sem gledal že kot otrok. To je bil eden tistih večerov, ko sem bil lahko dlje pokonci. Zdaj ga spremljajo že naši otroci. Najbrž tako kot sam v njihovih letih zaradi enakih razlogov. Sam ga zdaj bolj spremljam zaradi glasbe, ki je del tega šova oz. cirkusa, pa je bila in bi najbrž lahko bila še danes srčika. Tako sem tudi letošnjo prireditev gledal skozi oči glasbe, torej jo bolj poslušal. Nastop severne sosede je bil glasbeno in scensko domišljen in tudi drugače izpiljen do konca. A nikakor se ne strinjam z miselnostjo.
Festival je na drugi strani prinesel več odličnih vokalov. Moji favoritinji sta bili Švedinja Sanna Nielsen in Španka Ruth Lorenzo. Hitro sta mi šli v ušesi nemška skladba Is it right in švicarska Hunter of stars.
Ponosen sem na slovensko predstavnico. Tinkara Kovač s svojo ekipo nas je upravičeno predstavljala na evrovizijskem odru. Najbrž bi bila drugače uvrščena, če bi ne prihajala iz majhne Slovenije, enako velja za Conchito, če bi bila brez brade.
Ob vsem evrovizijskem cirkusu pa bi me bilo sram, če bi bil Poljak in bi moja predstavnica na tak (precej vulgaren) način predstavljala slovansko kri.
Kdo bi si mislil, da bo doza za en teden zdržala dva meseca :-) Ko sem pisal zadnji zapis, niti še nisem naredil postnih sklepov. Med odpovedmi so bile tudi elektronske. Sicer pa je bil letošnji postni čas bolj v znamenju dobrega oz. delanja dobrega. Treba se je bilo potrudit, včasih zelo. A na koncu je bilo lepo, nepričakovano lepo. Potrpljenje je rodilo sad, prvi korak je pripeljal od razpotja k stičišču, molk je postal mir.
Marec in april sta bila tudi zelo pestra meseca. Nekaj posebnih dogodkov in srečanj bom obudil v prihodnje na blogu, znova boste lahko prebrali kakšen drobec iz radijskega zakulisja, preveč oz. vsega pa seveda ne :-)