Matjažev blog

... DELA so bili predvolilni plakati v slovenski prestolnici. In človek, ki pride v Ljubljano iz podeželja, temu lahko pritrdi. Ne zahajam pogosto v središče, hvala Bogu tudi v Klinični center mi dolgo ni bilo treba iti :-) Zadnjič sem imel snemanje na Leonišču. Ne, ni bilo nič strokovnega z ginekološkega področja, čisto druge teme: izseljenstvo. Tam namreč dela predsednik izseljenskega društva Slovenija v svetu, dr. Branko Zorn, ki sem ga 'lovil' za snemanje pogovora ... Torej, kaj sem novega opazil: nadaljevanje Njegoševe ceste mimo cerkve sv. Petra in most preko Ljubljanice proti Roški cesti, novo garažno hišo na križišču Njegoševe in Bohoričeve, novo stavbo (poslovno se mi zdi) na križišču Šmartinske in Vilharjeve ter nadaljevanje Štajerske ceste od krožišča med Žalami in Sočo do tomačevskega krožišča (ki naj bi bila Titova, pa hvala Bogu ni). Torej: človek, ki kar tako pade v mesto, dobi občutek, da nekdo res nekaj dela, da se premika. Seveda, pa ob tako bežnem obisku ne vidiš oz. izveš kako, zakaj, iz čigavega žepa ... kar pa je bistveno!

V nedeljskem evangeliju smo slišali, da prerok ni brez časti, razen v svojem kraju, med svojimi sorodniki in na svojem domu. Kakšno pa je veselje, če nekdo dobi priznanje domačega kraja, ki ga je morda zapustil pred več desetletji? Osrednji slovenski zborovodja dr. Mirko Cuderman je sinoči postal prvi častni občan občine Preddvor. Življenjska pot ga kmalu vodila v širni svet in v domači kraj se ni več dosti vračal. Zato mu to priznanje, da je častni občan, veliko pomeni ...

Z dr. Cudermanom se je na slovesni akademiji pogovarjala Saša Pivk Avsec.

Pred tremi meseci sem si rekel: Dovolj je! Vedel, predvsem videl in občutil sem že dolgo, a sem odlašal z odločitvijo. Nič koliko krat sem v mislih že začel, dejansko pa ne. Spodbuda je tokrat sicer prišla od boljše polovice. Že prej se je odločila, da bo ob koncu dojenja poskušala zbiti odvečne kilograme. Ponudbo sem sprejel in v dvoje je bilo precej bolje kot solo. Odločila sva se za preizkušeno 3MD. Spet se je izkazala za dobro. Lačen nisi nikoli, samo pazit moraš, kdaj kaj daš v usta. Seveda so prišli krizni trenutki, pa skušnjave. Tudi padci so bili, pa odkloni in približki. A generalno sem oz. sva se držala rdeče niti. In se je še. Torej, sva tudi po treh mesecih pozorna na to, kaj skuhava in jeva. Je pa veliko boljše, ko lahko npr. za kosilo ješ krompir, za večerjo pa meso ipd. Ne vem in ne verjamem, da se nama je metabolizem spremenil in da ne bodo šli kilogrami kdaj spet kaj gor. Za to bi morala spremenit način življenja in delež gibanja v njem. To pa bo vsaj še nekaj časa skoraj nemogoča naloga.

Pretekli teden sva bila po dolgem času pet dni s samo dvema otrokoma. Starejši hčeri sta šli na počitniški tabor, ki ga je organizirala šola. Nedeljo smo tako želeli preživeti skupaj. To nam je stoodstotno uspelo šele popoldne, dopoldne je namreč naš župnijski pevski zbor sodeloval pri zlati maši. Želja, da bi se osvežili in ohladili, nas je usmerila na bazen v Kranj. Na blagajni smo doživeli zanimivo presenečenje. Kupiti smo morali družinsko in še eno otroško vstopnico. Družinska vstopnica je za največ tri osebe: dva odrasla in enega otroka ali enega odraslega in dva otroka. Saj ne da bi zaradi tega 'bankrotirali' - mariskje bi za tri ali štiri ure plačali veliko več kot smo oz. bi tu za vse popoldne (popoldanska vstopnica od dveh do osmih stane za dužino osem, za odraslega štiri, za otroka pa dva evra in pol), je pa vodstvo bazena oblikovalo nenavadno definicijo družine.

Rad te imam, domovina. Moja si. Čeprav si v težavah in nad politiko ne moremo biti ponosni ter se zdi, kot da smo popolnoma razdvojeni inje med enim in drugim bregom veeeeelik prepad, se te ne sramujem. Čeprav bi nam radi prodali zlato, imam raje tvoje srebro. Čeprav so sadovi iz tvojih nedrij dražji, so tvoji in zato moji, meni ljubi. Čeprav so tisti, ki čuvajo našo zemljo in nam dajejo vrednote, osramočeni in na dnu lestvice priljubljenosti, zaupam vanje in jih cenim. Tu živimo že od 6. stoletja. Bili smo pod tujimi oblastniki: Habsburžani in v Avstro-Ogrski ... V samostojni državi SHS smo živeli dober mesec dni, v Kraljevini SHS slabih 19 let. Zdaj smo torej najdlje, celih 21 let v samostojni državi. Številni so si to želeli, se trudili in ni veliko narodov na svetu, ki bi jim to uspelo. Zato: glavo gor in gremo naprej.