Na živce mi gredo ljudje, ki grenijo življenje. Zaradi njih bi včasih kar 'spakiral' in šel ... na drug konec sveta, k drugim izzivom ... Na živce mi gre, da se odrasli ljudje ne držijo dogovorov ... tudi takih, ki so jih sooblikovali in mislijo, kako so pametni in delajo po svoje in za svoje interese ... ne vem, ali res povsod potrebujemo policiste, inšpektorje, nadzornike ...
Hvala Bogu so na drugi strani, ki s svojo odgovornostjo, dobroto, s svojim sočutjem polepšajo življenje in zaradi katerih je vredno iti naprej ... in se boriti proti prvim.
Kategorija: "Osebno"
Če gremo severno, južno ali zahodno od Slovenije dobimo pri različnih črpalkah različne cene. Pri nas imamo večinoma Petrolove in OMV-jeve črpalke. Sem in tja imajo črpalke še Agip, MOL, Maxen, tudi Logo servisi obstajajo ... Različne firme, a iste cene goriv. Smo pač svojevrsten fenomen. No, v zadnjem letu se je na črpalkarskem področju pojavil še Hofer. Tu pa cena ni ista kot drugod. Ni bistveno nižja (2 centa na liter), a nižja je (pri 50 litrih je razlike 1 evro). Ceneje lahko točiš gorivo tudi na Maxenu, če prej kupuješ v Mercatorju. Tu je razlika malo večja - 5 centov na liter. A prej moraš kupiti za 30 evrov ali več (kar tedenski nakup gotovo je). Popust ponuja tudi Tuš ... njegove črpalke je prevel MOL.Zanimivo je tudi to, da člani avtomobilskih klubov (HAK in ÖAMTC) na nekaterih črpalkah dobijo cenejše gorivo. Pri nas AMZS take ponudbe nima. A tako kot cena me zanima tudi kakovost goriva pri različnih ponudnikih. Me prav zanima, kdaj bo Zveza potrošnikov ali AMZS objavila kaj takega. Dobro bi bilo. Ne dobro, potrebno.
Prvič sem bil v znanem katoliškem domu v Tinjah ob Dravi na avstrijskem Koroškem pred štirimi leti. Takoj sem začutil prijaznost, toplino, gostoljubje ... Od takrat sem bil v domu že štirikrat, petkrat ... in zna biti, da se bom še oglasil. Kapelo doma namreč od sredine septembra krasi mozaik p. Marka I. Rupnika. Čudovito delo sem prvič videl danes, ko je vodstvo doma predstavilo dejavnosti za jesen in zimo. Delo res nagovarja in rektor doma Jože Kopeinig sporočilo in simboliko razlaga s takim žarom, da so to kar mini duhovne vaje.
Kopeinig je na uresničitev svoje želje čakal osem let in je zelo ponosen, saj je to prvo Rupnikovo delo v Avstriji, čeprav je po svetu s svojimi sodelavci ustvaril že nad sto umetnin v sakralnih prostorih. Poleg osrednjega svetopisemskega motiva so kapeli upodobljeni tudi nekateri svetniki: sv. Ciril in Metod, sv. Benedikt, bl. Janez Pavel II., bl. Slomšek, sv. Modest, sv. Ema ...
Toliko za pokušino, več v prihodnjih dneh, tudi o bogatih načrtih tinjskega doma ...
Četrtek in petek sem preživel med slovenskimi novinarji iz sveta in Slovenije. Svetovni slovenski kongres je zanje pripravil prvo strokovno konferenco. In zakaj sem tam tudi jaz? Ocenili so, da je priprava oddaje Slovencem po svetu in domovini SSD novinarsko delo. No, meni se ne zdi. Ne počutim se novinar. To nisem nikoli bil, tega nisem nikoli študiral. Leta 2001 so mi na radiu (po štirih letih) rekli, da ni dovolj samo branje poročil, vremena, cest in napovedovanje glasbe. Treba bo še kaj bolj resnega delat. In zaupali so mi oddajo SSD. Vržen v morje sem moral začet plavat in plavam že enajsto leto. Počutim se kot nekega obrtnika, ki pripravlja izdelke za radijski program in spletno stran ... Pa to - skrb za rojake - je samo ena 'proizvodna linija'. No, po slišanem ljudje, tudi strokovnjaki v Sloveniji, to delo dobro sprejemajo in ocenjujejo ;) Jaz sem vesel, da sem lahko v pomoč rojakom pri tem, da postanejo njihove zgodbe in njihovi dogodki slišni in vidni v domovini. Vesel sem vseh sodelavcev po svetu. Z nekaterimi sem se tudi srečal in utrdil povezave. Tudi sicer je bilo na konferenci slišati veliko zanimivega in koristnega. Še posebej me je navdušil zadnji predavatelj, Peter Schibli, www.swissinfo.ch. Govoril je podobi, kot bi jo medij moral imeti danes. Če je (še) nima, se mu piše konec. A o tem morda kdaj drugič ...
V Mariboru na Slomškovo nedeljo. Ne bi šel, če bi radijci ne imeli programa pred mašo. Pa ne, da me Slomšek ne vleče, pa ne, da me slovesnosti ne veselijo. Ampak nedeljsko popoldne je za družino :-) (Majhnim) Otrokom dolge slovesnosti, pri katerih se zanje nič ne dogaja, niso ravno ljube. Zato je pač bilo tako, da v Mariboru ni bilo veliko družin z (majhnimi) otroki. To pač ni bilo srečanje zanje. Če je kdo računal nanje, se je uštel. Slovesnost je bila sicer lepa, doživeta, v lepem okolju, tekoča (če odštejemo nuncijevo zamudo) ... a za določen krog ljudi. Če so bili včasih ljudje veseli, da so bila taka srečanja in da so lahko prišli skupaj, zdaj ni več tako. Zdaj je treba imeti razlog, človek se mora najti v programu, nekaj mora tam dobiti (seveda tudi dati), a more biti pisan njemu na kožo. Če smo že med tednom tako razbiti zaradi služb in drugih dejavnosti, je vsaj vikend (kadar je prost) čas, ki ga moramo preživeti skupaj - če želimo preživeti in ostati skupaj. Več fotografij.