Matjažev blog

Sodelovanje na Klicu dobrote je bilo posebno zato, ker je scenarist Tadej Sadar vključil sodelovanje moje hčere. Ni bilo pomembno, katera bi to bila. Najbolj korajžna je bila najstarejša, Manca. Med eno napovedjo naj bi pritekla na oder in mi dala poljub na lice. Kasneje so točko spremenili, a ker je že bila v Celju, so jo prosili, če bi na oder pospremila nadškofa, s katerim sem imel kratek pogovor. Zadevo je v redu izpeljala. Precej je hitela, tako da jo je kamera komaj ujela (to je bilo pri 66-i minuti).

No, ujela jo je še nekajkrat. Med koncertom je bila namreč kar na odru. Sicer bolj zadaj, pri zavesi enega od izhodov, a neopažena ni bila.

Ta dan je vidno uživala, to je bil zanjo nov svet, še nikoli ni bila z mano na kašnem takem dogodku. Upam, da bo med njenimi prijetnešimi spomini.

Z veseljem sem bil del letošnjega največjega dobrodelnega koncerta v Sloveniji, ki ima hkrati najdaljši stalež in ki je pomagal številnim slovenskim družinam. Dolgo časa so bili metuljčki v trebuhu. Biti sovoditelj na takem velikem dogodku, ki ga hkrati prenaša televizija, ni mačji kašelj. Poseben čar ima popoldanski koncert, kjer pridejo prostovoljci Karitas iz vse Slovenije. Ti se mi zdijo enako, če ne še bolj pomembni kot gostje na večernem koncertu. Spoštujem jih in njihovo veliko delo zelo cenim. Skoraj 10 tisoč jih je! Zato sem do popoldanskega koncerta pristopil enako odgovorno in spoštljivo kot do večernega. Vesel in počaščen sem bil, da sem imel za sovoditeljico Mojco Mavec. Na ekranu mi je vedno delovala toplo, sproščeno in prijazno. Tudi dejansko je taka. Prav nobenega občutka vzvišenosti mi ni pokazala, čeprav ima ona dolgo televizijsko kilometrino, jaz pa prav nobene. Dobro sva se ujela. Nobene napetosti nisem čutil. Prav nasprotno: veliko sproščenost. No, toliko za danes, več bom napisal v prihodnjih dneh. V tem času pa si lahko ogledate posnetek koncerta na tej povezavi.

Marsičesa ne razumem in vse odločitve niso samo v mojih rokah in domenah in pristojnosti. Jasno je, da jih, čeprav se z njimi ne strinjam, sprejmem. To sodi k spoštovanju avtoritete. A to še ne pomeni, da mi je lahko in vseeno in ... Nobena avtoriteta mi ne more predpisati, kako naj se počutim. Počasi goltam cmok, ki nastane v grlu, in klofuta še dolgo skeli ... Po naključju ali pa tudi ne sem te dni našel zapis pred dnevi umrlega koroškega pesnika Andreja Kokota. Tistim, ki so mu delali krivico, se ni maščeval, saj je vedel, da bodo slej ko prej morali priti k pameti. To je to, sem si rekel. Ni krivda moja, ampak njihova, ker še niso prišli k pameti ...

Na zimo smo se pripravili tudi s čiščenjem žlebov. V njih se znajde marsikaj. Blizu so drevesa in zato se je nabralo precej listja. Da ne bi pozimi in pomladi voda odtekala, kamor ne želimo, je bilo treba splezati na lestev in zadeve očistiti. Zdaj lahko dežuje in sneži. Pa po pameti, lepo prosim.

V teh dneh je zelo pestro na radiu: pred nami je nedeljski 18. gala koncert, pripravlja se nova programska shema za leto 2013 in pišemo članke za revijo PRO. Med štrimi mojimi članki bo tudi tisti z zgornjim naslovom. Napisati je bilo treba članek o kraju, v katerem živim, izpostaviti nekaj ogleda vrednih točk, kje se obiskovalci lahko ustavijo za kosilo, kaj se pozimi zanimivega dogaja ... Med drugim sem napisal:

Kot otrok sem vedel le to, da imajo v Preddvoru jezero. V otroštvu je bil to cilj nedeljskega izleta, pozneje sem k njemu večkrat prikolesaril. Nič drugega nisem opazil. Veliko let za tem sem spoznal, da imajo tu pod Zaplato in Storžičem tudi fajn dekleta ... Ob eni se je še posebej zaiskrilo in vnelo srce, nadaljevanje zgodbe si sestavite sami. Po desetih letih življenja v Preddvoru vam lahko sporočim, da ima kraj še veliko več kot le jezero. Naravne znamenitosti so naprej okoliški hribi: Sveti Jakob, Sveti Lovrenc, Možjanca ... Na vsakem je cerkvica ... Če se vrnemo k jezeru: sprehod okrog njega je zanimiv v vseh letnih časih, pozimi, če narava to omogoča, tudi drsanje po njegovi zaledeneli površini, na obrežju pa se lahko  sankate ...

Članek, ki je nastajal zelo dolgo in sem ga neštetokrat popravljal in pilil, boste v celoti našli v reviji PRO v začetku decembra. K članku bosta sodili še fotografiji: