Matjažev blog

Čudovit je bil četrtkov večer v Slomškovem domu v Celovcu.  Podelili so 34. Tischlerjevo nagrado, najvišje priznanje koroških Slovencev. Po njem imenovana dvorana je bila nabito polna. Kako ne, saj je nagrado letos prejel 99-letni tržaški pisatelj Boris Pahor. Klen možak, čistih misli. Imel je čudovit govor, prav tako pred njim dr. Inzko in dr. Hafner. Prav vse pa je navdušil tudi 16-letni Matjaž Smrtnik, dijak celovške Zvezne realne gimnazije. Njegov oče je predsednik Enotne liste Vladimir Smrtnik, njegov stric pa župan Železne Kaple Franc Jožef Smrtnik. Kakorkoli, Matjaž je govoril tako gladko in tako prepričljivo in s takim ponosom, da mu je močno ploskala vsa dvorana, prvi pa mu je čestitke izrekel pisatelj Boris Pahor. Bogat večer je torej za mano. In odkril sem tudi nov delček slovenske zemlje: s Celovca sem se zaradi snega na Ljubelju vračal po dolini Rož in skozi Karavanški predor. Zelo lepo.

Poglejte si prvo, drugo in tretjo novico o tem dogodku.

Vse države EU so z 19. januarjem uvedle enotno vozniško dovoljenje v obliki kartice. V naši državi taka dovoljenja izdajajo že od leta 2009. Do zdaj se je kar nekaj voznikov že odločilo za zamenjavo (tudi sam sem med njimi), čeprav izdana vozniška dovoljenja ostajajo veljavna do konca aprila 2018. Takrat jih bo potrebno zamenjati ne glede na veljavnost. Razlog za zamenjavo je prav gotovo praktičnost (tudi v mojem primeru je bilo tako, staro dovoljenje se mi je v denarnici ves čas zgibalo, s sedanjim je velikoooo bolje). V EU velja kar 120 različnih oblik obrazcev vozniških dovoljenj ... Do leta 2032 bodo v veljavi samo ta v obliki polikarbonatne kartice. Kot piše ORF, je tudi med našimi severnimi sosedi tako dovoljenje zelo priljubljeno. Od začetka leta je bilo izdanih več 220.000 vozniških dovoljenj v obliki kartice, skupno se je v Avstriji doslej za kartico odločilo že 2,5 milijona prebivalk in prebicalcev. Je pa zanimivo to: cena vozniškega dovoljenja v Sloveniji je 21,36 evra, v Avstriji pa je za vozniško dovoljenje v obliki kartice treba odšteti 49,50 evra. Torej smo spet v nečem na boljšem :-)

Presenečen sem ob tem, kar je v zadnjih dneh storil Lance Armstrong. Ne toliko nad tem, da je jemal poživila, tudi ne nad tem, da je jemal nedovoljena poživila. Saj samo z žganci in kislim mlekom ne bi mogel doseči, kar je :-) Jasno, je bilo, da je jemal poživila. V ozadju je bila zagotovo cela ekipa ljudi, ki je bila korak pred dopinškimi komisijami, da ga niso odkrili. V ozadju je bil gotovo kapital. V ozadju pa kot kaže ni bilo vesti. A ta se je oglasila. In mislim, da ni hujšega, kot človeku priznati, da je lagal. Ni hujšga to povedati svojim bližnjim, otrokom, recimo. Armstrong je to zdaj storil. Ampak, ne morem mimo vprašanaj: kaj je zdaj v ozadju, da je prišlo do tega razkritja? Morda bomo enkrat izvedeli. Morda. Morda bomo enkrat izvedeli, kaj vse jemeljejo drugi, ne le športniki, za doseganje uspehov oz. za to, da so to, kar so: glasbeniki, menedžerji, politiki ... Zakaj to počnejo, pa je znano že danes: zaradi želje po slavi, ugledu, uspehu, časti, priznanju ... Ta želja je huda. Spodbujamo pa jo mi, opazovalci dogajanja, ki to opazovanje presegamo z malikovanjem oz. čaščenjem uspehov, ko ni dovolj samo sodelovati, ampak le še zmagati. Treba bi bilo zagnati nekakšno 'eko, bio oz. natur' vejo športa. Naraven šport, brez kemije.

Pot me je včeraj vodila na vzhod, v Mursko Soboto in v Martjance. Najprej sem snemal intervju s škofom Petrom Štumpfom. Med slovenskimi škofi je odgovoren za medije. Za torkovo oddajo Utrip Cerkve na Slovenskem, ki je od novega leta moja nova zadolžitev, sva govorila o verskem tisku. Zelo konkretno in stvarno je odgovoril na vprašanje o tem, kaj je pomenilo lansko leto s 'Cerkvenimi' aferami (mariborska nadškofija, Uran in Rode) za verske medije. Več boste slišali v torek. Ker se jutri začenja molitvena osmina za edinost kristjanov, sva govorila tudi o tem. Nato sem obiskal še župnika v Martjancih, Srečka Frasa. Povedal je, kako je tam živ ekumenizem. Sogovornik je bil tudi g. Jože, predsednik župnijskega pastoralnega sveta, ki živi v mešanem zakon: žena je evangeličanka, Jožetov sin pa študira za evangeličanskega duhovnika. Zanimivo bo slišati, kako pri njih preživijo nedeljo. V torek, 22. januarja, ob 17.05 :-)

So dnevi, ko se človek počuti za en d.... Vse mu gre narobe, dogajajo se mu same krivice, opazi same napake in pomanjkljivosti. Tudi taki dnevi pač pridejo. S tem ni nič narobe, če znamo vse to koristno uporabit, prav obrnit, se iz tega kaj naučit. To je tako kot z gnojem: prav nič prijetnega videza in vonja ni, a ko ga prav uporabimo, daje rast :-)