Težko se je bilo upreti vabilu na Festival Čokolade, ki je ta konec tedna potekal v Radovljici. V današnjem dopoldnevu smo tako razvajali burbončice, okušali to in ono. Nobenega prenajedanja, le okušanje in uživanje v dobrotah. Ob taki priložnosti človek ugotovi, kaj vse se da iz čokolade narediti in oblikovati ter da je čokolada veliko, veliko več kot take in drugačne ploščice v (diskotnih in drugih) trgovinah, ker za malo denarja dobiš tudi malo muzike.
Danes na god svete Bernardke Lurške mi spomini uhajajo v Lurd, k letošnjemu februarskemu romanju. 14-letni Bernardki Soubirous se je 11. februarja 1858, pred 155-imi leti, prvič prikazala Marija. To je bilo v Massabiellski votlini ob reki Gave. Navajala jo je na molitev in pokorščino za grešnike. V prvih letih po Marijinem prikazovanju je Bernardka morala veliko trpeti predvsem zaradi neštetih ljudi, ki so se imeli za poklicane, da jo smejo o vseh videnjih natančno izpraševati in so mnogi med njimi poskušali odkriti »prevaro«. Ona je vedno odgovarjala mirno, stvarno, jasno in prepričljivo. Njena velika želja je bila, da bi se skrila. Sprejeli so jo v samostan v 700 kilometrov oddaljenem Neversu. Tu je veliko pretrpela. Predstojnica in voditeljica novink sta se bali, da bi bila Bernardka zaradi prikazovanj domišljava, zato sta jo pogosto poniževali. Umrla je 16. aprila leta 1879. Njeno truplo je ostalo nestrohnjeno. Leta 1925 je bila razglašena za blaženo, leta 1933 za svetnico. Živa slika iz Lurda.
foto: Izidor Šček
Če bi me oktobra lani vprašali, kateri letni čas mi je najljubši, bo kot iz topa ustrelil, da je to zima. Že od nekdaj je tako. Bolj kot poletne temperature nad 30 stopinj Celzija so mi všeč zimski spusti pod ničlo. Pri prvih, sploh če je zraven prisotna še sopara, se dostikrat nimaš kam skriti, pozimi pa se (večinoma vsi) lahko oblečemo in obujemo, da nam je tudi zunaj prijetno. Pozimi mi je neskončno všeč snežena pokrajina, pa tudi tek na smučeh, za katerega imam sicer zelo malo časa. No, kolesarjenje, ki bo zdaj prišlo na urnik, je tako na drugem mestu po priljubljenosti.
Ampak: vsega lepega in dobrega je kdaj tudi preveč. In zadnje tedne sem že težko čakal pomlad, sonce in prijetnejše temperature. No, dolgo pričakovana Vesna je zdaj le prišla.
Za mano je prost, dopustniški teden. A ko gledam nazaj, je bil urnik zelo poln. Bili so dnevi, ko sem komaj dohajal vse dogodke: srečanja in vaje in sestanke in ... Dnevi so švigali mimo kot blisk in marsikaj od načrtovanega je še vedno na čakalni listi. No, nekaj pomembnih stvari je uresničenih, a kaj dosti pokazat po tednu dopusta ni. Dobro: kriv je zoprn prehlad, pa čudno vreme, pa sprememba ure ... Ampak dostikrat se znajdem v situaciji, ko na koncu opravljenega dela, tudi po več urah, ni kaj pokazat. Mislim, dosti stvari je narejenih, a so nevidne, neopazne. Takrat se ustavim, pogledam nazaj in obudim tiste nevidne stvari ter se vprašam, ali so za življenje res tako pomembne. So stvari, ki jih počnemo in niso potrebne, a veliko je tudi stvari, ki niso nepotrebne, zahtevajo svoj čas, a jih je komaj opazit. Še dobro, da imam ob sebi budne opazovalce, ki te nevidnosti tudi opazijo.
