Za mano je prost, dopustniški teden. A ko gledam nazaj, je bil urnik zelo poln. Bili so dnevi, ko sem komaj dohajal vse dogodke: srečanja in vaje in sestanke in ... Dnevi so švigali mimo kot blisk in marsikaj od načrtovanega je še vedno na čakalni listi. No, nekaj pomembnih stvari je uresničenih, a kaj dosti pokazat po tednu dopusta ni. Dobro: kriv je zoprn prehlad, pa čudno vreme, pa sprememba ure ... Ampak dostikrat se znajdem v situaciji, ko na koncu opravljenega dela, tudi po več urah, ni kaj pokazat. Mislim, dosti stvari je narejenih, a so nevidne, neopazne. Takrat se ustavim, pogledam nazaj in obudim tiste nevidne stvari ter se vprašam, ali so za življenje res tako pomembne. So stvari, ki jih počnemo in niso potrebne, a veliko je tudi stvari, ki niso nepotrebne, zahtevajo svoj čas, a jih je komaj opazit. Še dobro, da imam ob sebi budne opazovalce, ki te nevidnosti tudi opazijo.