Danes sem bil v Slovenskem šolskem muzeju. Imeli so prireditev ob 115-letnici. Zaradi napovedi ukinitve muzeja kot samostojnega zavoda je minila v nekoliko grenkem tonu. Zaposleni so predstavili zgodovino in sedanje dejavnosti. Škoda bi bilo, da bi te dejavnosti kakor koli zamrle ... Na današnji prireditvi so vključili tudi šolska pravili iz leta 1907 iz šole v Goričah pri Kranju. Večinoma še vse velja ... nekaj pa jih je družba krepko spremenila.
Na Slomškovo nedeljo smo se odzvali vabilu velesovskega župnika Slavka Kalana, ki je pripravil prvi blagoslov koles in kolesarjev. Sončna nedelja je sicer tudi sama po sebi vabila na kolo, ta pot pa je bila združena še z dobrim namenom. Slabih osem kilometrov dolgo pot do Adergasa smo premagali pravočasno in ujeli začetek maše. Med njo je bilo poskrbljeno za varnost koles, po njej pa je bil še poseben blagoslov. Simpatičen je bil ob tem priložnosti pogovor s tremi, ki so prišli s starodobniki - oldtimerji. Naša štiri letnica je hitro opazila, da je župnik zelo simpatičen in se rad šali. Skupaj z gospodinjo in župljani je pripravil tudi lepo pogostitev ... Tudi pot domov smo dobro prebrcali, čudili smo se le temu, koliko avtomobilov v nedeljo na povsem stranskih cestah. Upam, da ta blagoslov ni bil le prvi, ampak mu bodo sledili tudi naslednji. Mogoče bi kazalo kaj takega imeti tudi na začetku kolesarske sezone v spomladanskem času. A za blagoslov in zahvalo ni nikoli napačen čas.
Če vam v zgornjem zapisu ni jasno, kje smo bili: v Velesovem ali Adergasu, poslušajte, kaj je v nedavni oddaji Utrip Cerkve na Slovenskem, ki je bila ob jubileju župnije, povedal župnik Kalan.
Bil sem v dneh, ko sem se hudoval nad neko stvarjo ... No, zdaj vidim, da je bila nepotrebna, malenkost v primeru z drugim ... Srečal sem se z gospo, ki nosi že več kot osem križev. Živi na tujem, že več let je vdova, ima enega sina. Rodila je še enega otroka. Takrat je bila bolna (imela je angino) in novorojenček je zbolel ter po nekaj dneh umrl. Ni ga niti videla, niti krstiti ga ni mogla in sploh ne ve, kje je pokopan ... Nihče ji tega v tistih hladnih komunističnih časih ni hotel povedati. Zabrusili so ji, da je še mlada in bo lahko imela še veliko otrok. Kakšen križ je nosila ta žena ... Koliko let ni smela niti videti kakšnega otroka, kaj šele pobožati. To je bil meč v njeno srce. A z zaupanjem v Marijo nosi ta križ in pokončno hodi skozi življenje.
Tak razgled nam je bil v nedeljo naklonjen na Vejni. Bili smo v kratkih rokavih in sandalih. Zdaj pa je zelo hitro v deželo prišla jesen. Te spremembe vremena so res nenadne. Zdi se mi, da stari pregovor ne veljajo več. No, tisti, da mala maša za sukno vpraša, velja, ampak tisto, da se je treba pomladi počasi sleči, jeseni pa počasi obleči, pa tokrat ne velja. Žgečkanje v grlu sporoča, da bo treba iz omare vzeti jopice.
Žal je naneslo tako, da se nisem mogel udeležiti letošnjega radijskega kolesarjenja Od Marije k Mariji. Kolege sem spremljal prek fotografij in zapisov na spletni strani. Smo se pa družinsko udeležili nedeljskega romanja na Vejno nad Trstom. Šli z enim od sedmih avtobusov radijskih poslušalcev, veliko ljudi je prišlo z avtomobili. Marijina cerkev je mogočna betonska zgradba, je kot neka sejemska hala. Malo notranje opreme bi jo naredilo bolj toplo in prijazno ... Je pa za slednje - toplino in prijaznost - poskrbel nadškof Uran, ki je daroval sveto mašo. Pred odhodom se je rokoval z vsakim avtobusnim romarjem in mu v spomin izročil podobico. Na moji piše: Pojd'mo spat, Bog je zlat, pojd'mo gledat kaj Marija dela. Na stolčku sedi sredi raja in verne duše napaja. Pojd'mo tja tudi mi, da še nas napoji in nas v sveti raj posadi.
