Ko me je znanka pred dnevi vprašala, kako sem, sem brez pomišljanja odgovoril, da dobro. A to ni pomenilo, da uživam, da sem spočit, da sem poln energije. Ni se moglo skriti, da sem utrujen, neprespan, pod stresom. A sem hvaležen, da je tako. Hvaležen, da imam službo, da sem zdrav in pri moči, da lahko delam in da me včasih zamikajo novi izzivi. Ti sicer terjajo čas, a človeku ne dovolijo zabubljenosti v navade in stare prakse. In to odraže tudi razmerje, ki je napisano v naslovu. Je razmerje med dnevi, ki sem jih v januarju preživel v službi in dnevi, ko sem bil prost. Ampak, v feburarju bo drugače. Prihajajo prosti dnevi, še bolj pokonci pa me drži predromarsko pričakovanje.
Kategorija: "Radio"
Na četrtkovi podelitvi Tischlerjeve nagrade je nastalo tudi nekaj kratkih videov:
Zmagovalec govorniškega natečaja Martjaž Smrtnik:
Izsek iz govora Borisa Pahorja:
Iz govora dr. Valentina Inzka:
Čudovit je bil četrtkov večer v Slomškovem domu v Celovcu. Podelili so 34. Tischlerjevo nagrado, najvišje priznanje koroških Slovencev. Po njem imenovana dvorana je bila nabito polna. Kako ne, saj je nagrado letos prejel 99-letni tržaški pisatelj Boris Pahor. Klen možak, čistih misli. Imel je čudovit govor, prav tako pred njim dr. Inzko in dr. Hafner. Prav vse pa je navdušil tudi 16-letni Matjaž Smrtnik, dijak celovške Zvezne realne gimnazije. Njegov oče je predsednik Enotne liste Vladimir Smrtnik, njegov stric pa župan Železne Kaple Franc Jožef Smrtnik. Kakorkoli, Matjaž je govoril tako gladko in tako prepričljivo in s takim ponosom, da mu je močno ploskala vsa dvorana, prvi pa mu je čestitke izrekel pisatelj Boris Pahor. Bogat večer je torej za mano. In odkril sem tudi nov delček slovenske zemlje: s Celovca sem se zaradi snega na Ljubelju vračal po dolini Rož in skozi Karavanški predor. Zelo lepo.
Pot me je včeraj vodila na vzhod, v Mursko Soboto in v Martjance. Najprej sem snemal intervju s škofom Petrom Štumpfom. Med slovenskimi škofi je odgovoren za medije. Za torkovo oddajo Utrip Cerkve na Slovenskem, ki je od novega leta moja nova zadolžitev, sva govorila o verskem tisku. Zelo konkretno in stvarno je odgovoril na vprašanje o tem, kaj je pomenilo lansko leto s 'Cerkvenimi' aferami (mariborska nadškofija, Uran in Rode) za verske medije. Več boste slišali v torek. Ker se jutri začenja molitvena osmina za edinost kristjanov, sva govorila tudi o tem. Nato sem obiskal še župnika v Martjancih, Srečka Frasa. Povedal je, kako je tam živ ekumenizem. Sogovornik je bil tudi g. Jože, predsednik župnijskega pastoralnega sveta, ki živi v mešanem zakon: žena je evangeličanka, Jožetov sin pa študira za evangeličanskega duhovnika. Zanimivo bo slišati, kako pri njih preživijo nedeljo. V torek, 22. januarja, ob 17.05 :-)
Metlika sploh ni tako daleč, tudi cesta čez Gorjance ne bi bila problem, če avtomobil občasno ne bi kar poskakoval med vožnjo. Tako prav zares prideš v drug svet. V Belo Krajino. Tam že štiristo let živijo tudi grkokatoličani. Njihov župnik je oče Mihajlo Jozafat Hardi. Obiskal sem ga za oddajo Naš gost, ki bo na sporedu prihodnjo soboto, 12. januarja 2013, ob 17.00.
V januarju molimo za edinost med kristjani in mene je zanimalo, kdo so grkokatoličani? Kakšne so povezave s pravoslavjem? Kako je s celibatom? In kako je oče Mihajlo prišel v Slovenijo? Ta izkušnja je bridka ... in tudi njegovo življenje je zelo skromno.
Tudi njegovo bivališče (obkroženo z modro). A dobrota vej iz njegovih del. Grkokatoliška cerkev Svetega Cirila in Metoda leži na hribčku ob metliški obvoznici med Petrolovo bencinsko postajo in gasilskim domom, tik ob njej je metliško pokopališče.
Skrbi za 330 duš, ima dve prvoobhajanki (ki sta hkrati tudi birmanki, saj zakramenta prejmejo skupaj), dobro sodeluje s rimokatoliško župnijo v Metliki. Je biritualec ... in nadvse zanimiv sogovornik.
