Ko me je znanka pred dnevi vprašala, kako sem, sem brez pomišljanja odgovoril, da dobro. A to ni pomenilo, da uživam, da sem spočit, da sem poln energije. Ni se moglo skriti, da sem utrujen, neprespan, pod stresom. A sem hvaležen, da je tako. Hvaležen, da imam službo, da sem zdrav in pri moči, da lahko delam in da me včasih zamikajo novi izzivi. Ti sicer terjajo čas, a človeku ne dovolijo zabubljenosti v navade in stare prakse. In to odraže tudi razmerje, ki je napisano v naslovu. Je razmerje med dnevi, ki sem jih v januarju preživel v službi in dnevi, ko sem bil prost. Ampak, v feburarju bo drugače. Prihajajo prosti dnevi, še bolj pokonci pa me drži predromarsko pričakovanje.