Četrtek in petek sem preživel med slovenskimi novinarji iz sveta in Slovenije. Svetovni slovenski kongres je zanje pripravil prvo strokovno konferenco. In zakaj sem tam tudi jaz? Ocenili so, da je priprava oddaje Slovencem po svetu in domovini SSD novinarsko delo. No, meni se ne zdi. Ne počutim se novinar. To nisem nikoli bil, tega nisem nikoli študiral. Leta 2001 so mi na radiu (po štirih letih) rekli, da ni dovolj samo branje poročil, vremena, cest in napovedovanje glasbe. Treba bo še kaj bolj resnega delat. In zaupali so mi oddajo SSD. Vržen v morje sem moral začet plavat in plavam že enajsto leto. Počutim se kot nekega obrtnika, ki pripravlja izdelke za radijski program in spletno stran ... Pa to - skrb za rojake - je samo ena 'proizvodna linija'. No, po slišanem ljudje, tudi strokovnjaki v Sloveniji, to delo dobro sprejemajo in ocenjujejo ;) Jaz sem vesel, da sem lahko v pomoč rojakom pri tem, da postanejo njihove zgodbe in njihovi dogodki slišni in vidni v domovini. Vesel sem vseh sodelavcev po svetu. Z nekaterimi sem se tudi srečal in utrdil povezave. Tudi sicer je bilo na konferenci slišati veliko zanimivega in koristnega. Še posebej me je navdušil zadnji predavatelj, Peter Schibli, www.swissinfo.ch. Govoril je podobi, kot bi jo medij moral imeti danes. Če je (še) nima, se mu piše konec. A o tem morda kdaj drugič ...
Kategorija: "Radio"
Tole je za nocojšnjo Glasbo z znamko napisal Boštjan iz Celja: Življenje je res nekaj lepega, tudi če kdaj padeš, je tako lep občutek, ko se pobereš. Če si kdaj v temi, veš da jo bo premagala svetloba. Ko je kdaj tvoja pot ozka in strma, veš da vodi k srečnemu cilju ... Totalno se strinjam s to mislijo, naj bo za vse, ki jih kdaj premoti pesimizem in pozabijo, kako lepo je živeti!
Velikokrat se mi zgodi, da se zjutraj namesto v spalnici zbudim na kavču v dnevni sobi. Še dobro, da je dober in se na njem tudi odlično spi :-) Ne, nič ni narobe v najinem zakonu. Gre za povsem naraven pojav ... Najmlajša hči spi v najini spalnici in tako večerni zakonski pogovori, branje knjig in pisanje e-pošte potekajo na kavču. In med tem najinim ritualom eden od naju zaspi. Dan pač zahteva svoje. Po službi in skupnem družinskem popoldnevu o nespečnosti ni ne sluha ne duha.
Naš Peugeot je od prejšnjega tedna polepljen in bolje viden :-) Lidija pa je poskrbela, da bodo trenutki na radiu bolj sladki. Bomo videli, koliko časa bo zdržala pet kilogramska Nutella, ki jo je včeraj prinesla.
Me je zelo imelo, da bi se letos pridružil kolesarskemu romanju Od Marije k Mariji, a se zaradi obveznosti nisem prijavil. To je bil namreč prvi delovni teden po dvotedenskem dopustu, nalog torej precej. A naneslo je tako, da sem se romarjem pridružil za en dan. Zjutraj sem se z avtom pripeljal v Gorico in nato prikolesaril dobrih 15 km do Vrtovina. Od tam smo šli v Črniče, na Mirenski grad, v Štandrež, Šempeter in za finiš na Sveto Goro. Pika na i je bil spust nazaj v Gorico in števec se je ustavil pri 75 km. Glede na to, da letos nimam nobene kondicije, je občutek fenomenalen. Sploh to, da nam je vsem uspelo premagati več kot 500 metrsko višinsko razliko na Sveto Goro. Šlo je za romanje, ne za kolesarski maraton. Bilo je precej časa za medsebojne stike in za trenutke pogovora z Bogom. Dragocen dan torej na kolesu.