Bog Oče, ki si tako ljubil svet, da si nam poslal svojega Sina - daj nam milost, da se bomo pripravili na večno življenje.
Bog Sin, ki prihajaš kot Odrešenik in sodnik - razodeni nam poti iz teme v luč.
Bog Sveti Duh, po tebi je Devica Marija spočela Kristusa - pomagaj nam obroditi sad svetosti.
(molitev v adventnem času)
Zelo smo si različni. Nekateri živijo v popolnem neredu, pri drugih se si zdi, da imajo sterilno stanovanje. Nekoliko bolj se nagibam k drugim, a verjemite mi, da pri treh otrocih je 'sterilno' samo nekaj sekund po čistilni akciji. Rad pa imam urejene svoje stvari. Včasih se mi zdi, da bi lahko kakšno stvar našel sredi noči v temi. Že zgodaj sem se naučil, da je pač treba pospraviti za sabo, vrniti stvari na isto mesto, če si kaj pokvaril, popravi ...
Zadnjič smo bili po dolgem času skupaj pri maši. Naša najmlajša gre v času dopoldanske maše v domači župniji spat, tokrat pa smo šli k večerni maši v drugo župnijo. Bilo je odlično, tudi starša sva lahko spremljala dogajanje pri maši, ne samo otroke.
Danes pa smo bili skupaj v vrtcu, kamor hodi srednja hči. Pripravili so skupno dopoldne s starši in brati ter sestrami. Izdelovali smo lučke (s krep papirjem polepili male steklene kozarčke od marmelade) in potem z njimi šli na krajši sprehod. Super je bilo.
Ne dolgo nazaj sem bil v veliki časovni stiski, ker se je nakopičilo veliko stvari. Hvala Bogu, mi jih je uspelo narediti, a pri eni sem bil tik pred tem, da nekomu povem, da 'obljube ne bom mogel izpolniti'. Tega le nisem naredil. Na stranski tir sem postavil sebe in raje izpolnil, kar sem obljubil. Ob tem pa sem si dal vedeti, da naj drugič bolje premislim ... Doživljam tudi, da nekateri ne zaupajo dani obljubi. Pa to ne pri nekom, ki bi jih že razočaral, ampak splošno pri vseh. In potem si izmišljajo razne 'varovalke' in 'kontrolorje'. Mar ne vedo, da so za vrednote potrebni drugačni vzgojni ukrepi.
Dogodki v življenju dostikrat bežijo mimo nas kot po tekočem traku. Nič se ne ustavijo, dojameš jih, če se ustaviš in jih ujameš, vzameš k sebi, si jih ogledaš, se jih dotakneš, jim prisluhneš ... Razmišljam, kaj razmišljajo delavci za tekočim trakom. Da se bo enkrat le končal, da bo le odbila ura, ko bodo lahko spustili roke in odšli po svoji volji nekam. Tako bi najbrž razmišljal sam. Srečo imam, da lahko ustvarjalno razmišljam in zato ljubim, to kar delam. Vedno s srcem, nikoli pa s štoparico v roki. To bi me razljubilo.