Dogodki v življenju dostikrat bežijo mimo nas kot po tekočem traku. Nič se ne ustavijo, dojameš jih, če se ustaviš in jih ujameš, vzameš k sebi, si jih ogledaš, se jih dotakneš, jim prisluhneš ... Razmišljam, kaj razmišljajo delavci za tekočim trakom. Da se bo enkrat le končal, da bo le odbila ura, ko bodo lahko spustili roke in odšli po svoji volji nekam. Tako bi najbrž razmišljal sam. Srečo imam, da lahko ustvarjalno razmišljam in zato ljubim, to kar delam. Vedno s srcem, nikoli pa s štoparico v roki. To bi me razljubilo.