V Matejevem evangeliju beremo: Vaš govor naj bo ›da‹, ›da‹, ›ne‹, ›ne‹; kar je več kot to, je od hudega. (Mt 5, 37) To je Jezus dejal, ko je govoril o prisegi. No, na te besede sem se spomnil, ko sem bil v besednem soočanju z osebo, ki (jo imam v žolču in) mi je (spet) stopila na žulj. O, ko bi bil rekel 'da, da' in se ne spuščal v izmenjavo mnenj in stališč, kako lepše bi se dan začel. Še spovednik mi je (že pred časom) rekel, da naj se držim tega 'da, da'. Nekateri imajo pač občutek, da imajo prav in morajo drugim soliti pamet. Če se spustiš v besedni dvoboj z njimi, se slabo konča, če pa rečeš 'da, da', še ne pomeni, da se z njimi strinjaš, le daš jim tisti občutek, za katerim hlepijo ... "In potem so srečni in vi tudi," mi je dejal spovednik.
Mesec maj prinaša tudi pobožnost, ob kateri vzniknejo najlepši otroški spomini. Starejši hčeri sta že nekaj let navdušeni nad šmarnicami v domači župniji. Letos pa smo jih začeli na Blejskem otoku. Tam so šmarnice vsako nedeljo v maju ob 16h. Ob 15.15 odpelje pletna iz pristanišča pod Vilo Bled (prevoz je brezplačen!). Lahko si mislite, kakšno doživetje je bila za otroke že sama vožnja, potem pa kratek sprehod po otoku in sveta maša v zelo lepi romarski cerkvi posvečeni Mariji.
Slednja je bila sicer daljša kot doma, pa še litanje so bile, a se je dalo zdržati. Lušten začetek maja in šmarnic (romanje smo zaključili izletniško) in že iščemo idejo, kam naslednjo nedeljo (ko doma ni šmarnic). Več
Tudi sam se zelo razveselil nedeljske razglasitve Janeza Pavla Drugega za blaženega. Dogajanje sem majčkeno spremljal prek neta, tudi sobotno bdenje. Za četrtkov radijski program sem pripravil osem prispevkov o tem, kako je bil blaženi povezan z našim narodom. Bil nam je res blizu in očetovsko naklonjen, saj je sam posegel v postopek priznanja naše mlade države in pri tem šel preko okorne vatikanske diplomacije. Ob obeh obiskih nam je izrekel ohrabrujoče in opogumljajoče besede kot: Korajža velja, Papež 'ma vas rad, Bog blagoslovi to deželo ...
Ko prebiram življenjepise svetnikov, me 'moti', a so to ljudje, ki so živeli zelo zelo daleč nazaj. Janez Pavel Drugi pa je bil človek našega časa in zato je še bolj blizu. In tudi svetost kot vodilo življenja je spet postala bolj blizu, svež izziv ...
Praznik dela sem praznoval že danes. Kako? Po dveh zaporednih jutranjih v tem tednu, četrtkovih 17-ih urah v službi in potem ko sem zjutraj ob 2.30 prišel domov po 11 urah in pol dela, sam danes polnil baterije. In to kar 12 ur. Ne pomnim, kdaj sem nazadnje spal 12 ur. Ponavadi si ob praznih baterijah skuham kavo, grem malo v gozd, na kolo, tečt ali plavat (zadnjih nekaj mesecev tega skoraj ne utegnem početi). Zelo redko si baterije napolnim do konca, večinoma le polovično. Enostavno ni časa. Pa to ni izgovor ... To je resničnost, ki sva si jo izbrala in jo živiva: z veseljem pa tudi potrpljenjem ...
V začetku lanskega novembra mi je znanec preposlal elektronsko pošto iz Argentine: Oglašam se iz Mendoze, v Argentini, 200 km od gore Aconcagua, najvišja v Amerikah. V torek malo pred 8. uro zvečer sem poslušal program Radio Ognjišče ... V kopici pošte sem na to skoraj pozabil in odgovoril šele v začetku decembra. Sredi decembra sem prijel prijazen odgovor: Zahvalim se Vam, ki ste prvi Slovenec ki ste mi odgovorili. Jaz sem poslal iz Argentine na razne elektronske naslove z nekaj vprašanj, zato se Vam še posebno moram zahvaliti za odgovor.
Naš svet se pa vrti, če si al pa te ni ... poje Smolar.