Praznik dela sem praznoval že danes. Kako? Po dveh zaporednih jutranjih v tem tednu, četrtkovih 17-ih urah v službi in potem ko sem zjutraj ob 2.30 prišel domov po 11 urah in pol dela, sam danes polnil baterije. In to kar 12 ur. Ne pomnim, kdaj sem nazadnje spal 12 ur. Ponavadi si ob praznih baterijah skuham kavo, grem malo v gozd, na kolo, tečt ali plavat (zadnjih nekaj mesecev tega skoraj ne utegnem početi). Zelo redko si baterije napolnim do konca, večinoma le polovično. Enostavno ni časa. Pa to ni izgovor ... To je resničnost, ki sva si jo izbrala in jo živiva: z veseljem pa tudi potrpljenjem ...