Pogosto se nam zgodi, da zamudimo. Sploh grozno mi je, ko se to zgodi, ko gremo k maši, na koncert ali kakšno predstavo (na ogled filma pa kar zamudimo, saj so na začetku itak predfilmi), pa seveda na obisk ... Se že otroci kaj izmisiljo, stresejo ali polijejo ... se obirajo. Včasih (pred poukom) jim že težim, naj pohitijo, a vedno pa ne. Komu namreč koriti ta časovna tempiranost? Moramo res z njo zasvojiti že otroke? Mislim, da je več vredna umirjenost, trenutek iskrenosti in zaupanja (ki se zgodi ponavadi takrat, ko se mudi), kot pa ena minuta časa.
Maj je minil kot blisk. Nekako lahkotno sem zakorakal v junij, a bo treba zavihat rokave. Še 20 dni je do dopusta. Načrtov je veliko, želja precej, kakšna bo uresničitev, bom povedal kasneje. Čemu bo gotovo treba reči ne ali malo odložiti.
Prijatelj me je vprašal, kaj na odgovori na tak mail sodelavca(-ke): "..., pozdravljen, spet moram preložiti nekaj nalog na tvoja ramena. Jutri grem namreč na dopust in me ne bo do ... V ponedeljek naredi ...., torek stori ... Žal mi je, da te moram stalno zalagat z delom, a kolikor vem, edini ti to znaš."
Najprej sem mu čestital, ker toliko zna, potem pa mu priznal, da ne vem, kaj naj mu na tako brezbrižnost napišem. Očitno pri njih velja neka tiha kolegialnost, ko niti prosim ni treba reči oz. sodelavca povprašati, če bi lahko vskočil. Dodal sem mu še, naj odpre oči in pogleda, na kakšnem delovnem mestu sploh je. Mogoče je preprosto hlapec. Vedno so nas spodbujali k temu, da bi več znali, pa se mi včasih zdi, da te včasih to lahko tudi 'tepe'.
V teh dneh se hladimo in svežimo z domačim izdelkom. Nekaj sezon ga že nismo naredili, saj se je nazadnje pokvaril. Letos je, hvala Bogu, odlično uspel. Prva polnitev je že pošla. Tako je v vedru vode že namočenih novih 15 cvetov, dodane so 3 limone (prerezane in izdolbene), 2 dl kisa in 1 kg sladkorja. To, kar je na fotografiji, pa bo prav prišlo čez čas (3 l vode + 30 cvetov, po 1 dnevu pa še 3 kg sladkorja + 6 dag kisline).
Na zdravje!
Včeraj smo šli na kolesarski izlet. Izbral sem pot, kjer se srečuješ le s pešci in (veliko) tekači in ni nobenega avtomobila (razen na kratkem odseku - cca. 300 m). Pot okoli Brda je makadamska, a primerna tudi za kolesa z ožjim profilom pnevmatik. 15 kilometrov je zame malo, za punci (7 in 5 let) pa je bilo kar dosti. Zato je bilo treba malo pomagati. Stimulacija, še posebej za kmalu dveletnico, ki je sedela v sedežu za mano, je bil postanek na igrišču v Predosljah (blizu novega župnijskega doma, za kulturnim domom - oranžna pika). P.S. Med vožnjo nisem uspel nič fotografirati. Lahko si mislite, zakaj ...