Prijatelj me je vprašal, kaj na odgovori na tak mail sodelavca(-ke): "..., pozdravljen, spet moram preložiti nekaj nalog na tvoja ramena. Jutri grem namreč na dopust in me ne bo do ... V ponedeljek naredi ...., torek stori ... Žal mi je, da te moram stalno zalagat z delom, a kolikor vem, edini ti to znaš."
Najprej sem mu čestital, ker toliko zna, potem pa mu priznal, da ne vem, kaj naj mu na tako brezbrižnost napišem. Očitno pri njih velja neka tiha kolegialnost, ko niti prosim ni treba reči oz. sodelavca povprašati, če bi lahko vskočil. Dodal sem mu še, naj odpre oči in pogleda, na kakšnem delovnem mestu sploh je. Mogoče je preprosto hlapec. Vedno so nas spodbujali k temu, da bi več znali, pa se mi včasih zdi, da te včasih to lahko tudi 'tepe'.