Prav poseben občutek me je navdajal, ko sem se pred nekaj dnevi podal na avdicijo. Drugo v življenju. Prva je bila pred približno osemnajstimi leti. Skoraj neverjetno, a tudi tokrat imel sem tremo, a hkrati sem se počutil dobro - kot navaden smrtnik, brez privilegijev. Teh res ne maram. No, brez skrbi. Ne bom zamenjal službe, ne bom zapustil Radia Ognjišče. V Knjižnici slepih in slabovidnih KSS Minke Skaberne iščejo bralce za poseben evropski projekt. Do ne vem več kdaj - ampak še pred jesenjo se mi zdi - morajo posneti določeno število knjig. V glavnem leposlovje. Ker sem si to že dolgo, dolgo želel, sem z veseljem pristopil k projektu. In zdaj berem v studiu KSS na Kotnikovi. Kolikor imam pač časa, to je nekaj ur na teden. Prva je pred menoj knjiga Ljubeči moški. To je roman o Goetheju, ki ga je izdala Mohorjeva družba Celje. Ima približno 240 strani. Sporočim, ko bo prebrano. Kakšen teden ali dva mi bo kar vzelo.
Halo, ti vikend me ni! Danes se je dobra stara Nokia, ki je odlično služila skoraj pet let, samoupravno odločila za upokojitev. Zanimivo: ravno na dan, ko ima svojo žurko ob upokojitvi tudi naša 'radijska mama' Sonja :-) Prav zanimivo bo biti do ponedeljka brez telefona, a bo treba v tem času malo brskat po netu, delat primerjave, sploh pa pomislit, kaj prav za prav ZARES potrebujem. Odklop torej!
Danes sem se odpravil na avstrijsko Koroško, na vzhod Podjune, k sogovorniku za sobotno oddajo Naš gost. Izbral sem župnika in dekanu v Pliberku Ivana Olipa, ki je od novembra 2014 tudi predsednik Mohorjeve družbe Celovec. Zanimalo me je, kako gleda na poslanstvo najstarejše slovenske založbe danes in v prihodnje, pa tudi kako živijo dvojezičnost v župniji in kraju. No, o tem je izrekel zanimivo misel: da čuti dvojezičnost zgolj z ene strani, to je slovenske in da pogreša to tudi z druge strani. Primer: na koncertih, ki jih pripravijo slovenska društva, vedno pozdravijo ali imajo del programa v nemščini, nasprotno se to ne dogaja. Zelo čustveno pa je bilo njegovo pripovedovanje o mladosti. Prihaja namreč iz Sel in v družini je devet otrok. Ker so kmalu po rojstvu najmlajše zaradi raka izgubili očeta, je na mamo padlo veliko breme. A kljub temu, da niso nikoli delali kmečkih del ob nedeljah in praznikih, tudi delopust so spoštovali, niso trpeli pomanjkanja. A prav družinsko življenje na kmetih ga je utrdilo za nadaljnje življenje. Zanimivo je tudi pripovedovanje o odločitvi za duhovniški poklic, še posebej odločitvi njegovega brata (trije bratje iz družine Olip so namreč duhovniki). Več bo moč slišati to soboto, 10. januarja 2014, ob 17.00.
Drugi dan leta 2015. Prvi delovni dan v tem letu in po nekaj prostih dneh. Kar malo nenavadni so mi bili radijski prostori. Prišel sem zaradi snemanja oddaje Slovencem po svetu in domovini. To nedeljo bo namreč na sporedu druga oddaja, ki bo prinesla božični utrip med rojaki. V prvi, ki je bila 28. decembra, smo bili povezani s Sydneyjem, Torontom, Stuttgartom, Clevelandom in Francijo. Tokrat so na vrsto prišli Hamilton, Lemont, Belgija in Švedska. Kakšna različnost, kakšna pestrost, kakšna prizdevnost. Dr. Štrubeljj iz Belgije se je v adventu ukvarjal z mladimi rojaki in njihovimi družinami, na sam sveti večer in za božič pa s starejšo generacijo, ki na tujem živi že več desetletij in se za praznike ne vrača več v Slovenijo. G. Gačniku se pozna, da je salezijanec, župnija v Hamiltonu je vedno živahna in utripa z vsemi generacijami. Švedski vagabund je tudi pred tokratnim božičem prevozil na stotine kilometrov in kako vesel je, da lahko obišče ostarele rojake na domovih. P. Metod iz Lemonta pa je podčrtal družnsko plat božičnega praznovanja, ki v ospredje pride v Ameriki. Različni vidiki božičnega prazovanja med rojaki po svetu. Vsem pa je skupno eno: božič živi v slovenskem človeku. Pravega praznovanja ni brez slovenskega duhovnika. In slovenske božične pesmi. Več pa v nedeljo med 17.00 in 18.30 ali kasneje v posnetkih v audio arhivu na spletni strani RO.
Kdaj si zadnjič kakšno stvar naredil prvič, se v eni svojih pesmi sprašuje Andrej Šifrer. Prav počitnice so čas, ko lahko zamujeno nadoknadimo ali pa naredimo kaj nenavadnega. To je čas ur brez kazalcev, telefonov brez opomnikov in porušenega bioritma. Nekaj počitniškega sem si privoščil včeraj. Pripravljal sem se na današnji jutranji program in štel minute pred odhodom k počitku, ko me je žena prosila, če bi pogledal, zakaj so nastopile težave pri ogledu filma v časovnem preskoku. Težav nisem mogel rešiti, očitno je bila težava v datoteki posnetega filma. In ko sem ji to potrjeval, sem naletel na filmski odlomek, ki me je pritegnil. Ženo tudi. In tako sva obsedela in gledala. Ekran, ne pa ure. Slednje sva storila šele ob koncu. Bila je že polnoč. Torej samo še štiri ure spanja oz. dve manj od načrtovanega. Sprva sem se zgrozil, a se v istem trenutku spomnil, da so počitnice in da si kakšno uro spanja privoščil popoldne. No, to me upam, da še čaka, jutro pa je kljub manjku spanja šlo tekoče skozi. Morda je k temu pripomogla močna kava, ki jo je ob petih skuhal tehnik Andrej.