Kdaj si zadnjič kakšno stvar naredil prvič, se v eni svojih pesmi sprašuje Andrej Šifrer. Prav počitnice so čas, ko lahko zamujeno nadoknadimo ali pa naredimo kaj nenavadnega. To je čas ur brez kazalcev, telefonov brez opomnikov in porušenega bioritma. Nekaj počitniškega sem si privoščil včeraj. Pripravljal sem se na današnji jutranji program in štel minute pred odhodom k počitku, ko me je žena prosila, če bi pogledal, zakaj so nastopile težave pri ogledu filma v časovnem preskoku. Težav nisem mogel rešiti, očitno je bila težava v datoteki posnetega filma. In ko sem ji to potrjeval, sem naletel na filmski odlomek, ki me je pritegnil. Ženo tudi. In tako sva obsedela in gledala. Ekran, ne pa ure. Slednje sva storila šele ob koncu. Bila je že polnoč. Torej samo še štiri ure spanja oz. dve manj od načrtovanega. Sprva sem se zgrozil, a se v istem trenutku spomnil, da so počitnice in da si kakšno uro spanja privoščil popoldne. No, to me upam, da še čaka, jutro pa je kljub manjku spanja šlo tekoče skozi. Morda je k temu pripomogla močna kava, ki jo je ob petih skuhal tehnik Andrej.