Plusov in prijetnih trenutkov je bilo veliko, nekaj stvari pa je popestrilo kratek obisk te severne dežele. Moja potrpežljivost je bila kar na veliki preiskušnji. Ko je šlo vse narobe, sem se izročil blaženemu Slomšku in sv. Brigiti Švedski, naj mi pomagata in uredita ... Prvi večer je bila trojna slovesnost v Göteborgu. Po prihodu v hotel sem začel pripravljati prispevka za informativno oddajo in za jutranjii program, prav tako pa pisanje članka in urejanje fotografij za spletno stran (na blog niti pomislil nisem). Ko sem članek napisal, prav tako prispevka, mi na računalniku v hotelu ni bilo mogoče zadev poslati naprej. Moje upanje je bil župnikov prenosnik, ki mi je bil obljubljen naslednje jutro.
V teh so postali znani rezultati največje državne nagradne igre. V njo je bilo letos vključenih milijon 5.348 dražavljan in državljanov. Slaba polovica je tem tednu izvedela, kako je z dobitkom. Slabih 142 tisoč bo moralo državi plačati, skoraj 300 tisoč pa je takih, ki so lani državo kreditirali in bodo zdaj od nje tudi nekaj dobili. Ti so najbrž veseli in zdaj na DURS že pošiljajo groz ...
Rojaki na Švedskem živijo zelo razpršeni po predvsem južnem delu države. Tako so bližje Sloveniji, na jugozahodu je poleg tega še topleje in več sonca. V teh dneh se sicer sonce komaj poslovi z neba - stemni se okoli enajstih, daniti pa se začne že ob treh. Na severu je noč še krajša. Kratek je bil tudi moj obisk, a dežela me je očarala. Lepa narava, neonesnaženost, še posebej so me očarale ceste, simpatične rešitve za pretočnost prometa, veliko krožišč, avtocestni priključki, dovozi, uvozi ...
Pozno sinoči sem se vrnil s kratkega obiska na severu Evrope. Konec tedna je namreč potekalo praznovaje 50-letnice Slovenske katoliške misije na Švedskem. Osrednji slovesnosti sta bili v petek v Göteborgu in v soboto v Vadsteni (preberite poročili). Vabilu slovenskega duhovnika Zvoneta se ni bilo težko odzvati, le urediti obveznosti in najti čas je bilo potrebno. No, pa je tudi to šlo. Z brniškega letališča sem odletel v petek zgodaj zjutraj, priletel nazaj pa po slabil 60-ih urah. Kratko, a sladko. Tudi pestro in stresno. A o tem drugič. Bistveno je, da so bili rojaki zelo odprti in gostoljubni, da so bili zelo veseli obiska iz Slovenije in tudi, da bodo v Sloveniji (pa seveda drugod) po svetu brali in poslušali o njih. Veliko te dobrote so pred več desetletji prinesli s seboj, veliko je črpajo od 'švedskega vagabunda'. Hvala za vse, dragi župnik Zvone, Štefan, Roža in Vinko, Ivanka in obe Mariji, s katerima sem se takole fotografiral.
Novembra lani so v škofijah Celje in Murska Sobota ter nadškofiji Maribor začeli Slomškovo leto. To naj bi bila priprava na praznovanje visokega jubileja Slomškove smrti. 26. novembra letos bo minilo 150 let od tega dogodka. A glej, glej. Slomškovo leto je povsem v senci gospodarskega zloma nadškofije. Afera ne pojenja. Danes sem osupnil, ko sem zasledil, da je sodišče odobrilo hipoteko na eno od mariborskih cerkva. Podobno pred letom ali dvema kar nisem mogel razumeti, da so v ZDA zapirali cerkve in ukinjali župnije. Vzroki so seveda drugačni, a posledica je ista: cerkev ne služi več svojemu namenu. Ubogi ljudje, prav zares se mi smilijo. Kako mora biti šele škofu težko. Ne vem sicer, kakšne so reakcije mariborskih vernikov. A dokler ne pride do prave in pametne rešitve v glavah, je močno orodje molitev. Pa dajmo molit k Slomšku, za njegovo kanonizacijo. Čudež bi bil še kako potreben in ne bi ga bilo težko dokazati ;)