Plusov in prijetnih trenutkov je bilo veliko, nekaj stvari pa je popestrilo kratek obisk te severne dežele. Moja potrpežljivost je bila kar na veliki preiskušnji. Ko je šlo vse narobe, sem se izročil blaženemu Slomšku in sv. Brigiti Švedski, naj mi pomagata in uredita ... Prvi večer je bila trojna slovesnost v Göteborgu. Po prihodu v hotel sem začel pripravljati prispevka za informativno oddajo in za jutranjii program, prav tako pa pisanje članka in urejanje fotografij za spletno stran (na blog niti pomislil nisem). Ko sem članek napisal, prav tako prispevka, mi na računalniku v hotelu ni bilo mogoče zadev poslati naprej. Moje upanje je bil župnikov prenosnik, ki mi je bil obljubljen naslednje jutro.

Res sem ga dobil, a bil je mac, na katerega še nisem delal in še vse je bilo v švedščini. Kar vrteti se mi je začelo. Ko sem spoznal, da mi jutranjega prispevka ne bo mogoče poslati pravi čas, sem hitro poslal sms v studio, naj me pokličejo. Pa klica kar ni in ni bilo. Od nekje se pojavi skrb, če imam sploh dovolj denarja na računu, da bi lahko sprejel klic. Bilo je le 20 centov, potrebnih je bilo vsaj 40 ... No, lepa reč. Hitro sem si sposodil telefon in se javil v studio. K sreči sem lahko potem prek spleta napolnil račun za naslednja javljanja. Nekako mi je nato uspelo poslati prispevek za informativno oddajo, članek in fotografije za internet. Srečno smo prispeli v Vadsteno. A še pred mašo ugotovim, da so šle baterije fotoaparata. Fotografiral sem z izposojenim ... Za krono pestrosti pa sredi popoldneva izvem, da bi moral zjutraj spakirati iz hotelske sobe in ker nisem, mi bodo spakirali kar v hotelu. Začel se mi je vrteti film, kaj sem sploh pustil tam in kje je kaj. Hvala Bogu, se je vse dobro izteklo, vse stvari sem dobil ... Moja potežljivost je zdržala, Slomšek in Brigita sta pomagala. Stres sem uspel obvladati. Zaradi njega nisem uspel posneti vsega, kar sem nameraval, ampak le tisto nujno. Je že tako dobro. Za nekaj, kar morda zdaj še ne vem, ne razumem, morda pa nekoč bom.