Matjažev blog

Komu še dan danes zaupati? Kdo govori čisto resnico? Kaj je prilagojena, prikrojena resnica? Trgovcem že od nekdaj ne zaupam popolnoma, zelo redko se odločim za nakup, če je prodajalec zelo prepričevalen, hitro pobegnem iz prodajalne, če so uslužbenci vsiljivi in preveč prijazni ter ustrežljivi. Pač hočem imeti svoj mir. In se prepričati o tem in v to, kar bom kupil. Priznam, da dajem prednost slovenskim izdelkom. Podpiram tradicijo, verjamem v kakovost, varnost, všeč mi je okus in sem socialno pomirjen, češ nekdo v Sloveniji bo morda ohranil delo, kmetijo ali službo. A ni vse, kar se sveti, zlato ...

Full story »

Le en dan, ko ti ni treba na delo in si doma, v miru in brez stresa, ob domačih in domačih opravilih ... pa se življenje pokaže v drugačni luči. Vreme je malo ponagajalo, a smo se popoldne le premaknili iz zaprtih prostorov. Avto smo zapeljali iz nadstreška in sem tam igrali: v peskovniku, skakali čez kolebnico in ugibanje besed. Niti skirjev, koles in trampolina nismo potrebovali. Užitek v preprostosti!

Telovska procesija je drugčna od velikonočne ali križeve. Bolj mogočna je. Je izraz naše vere, tako na zunaj javno pokažemo, da verujemo, da je Jezus med nami prisoten v podobah kruha in vina. Ne kot klas in grozdje, saj je to sad narave, torej Boga Stvarnika, ampak želi v teh darovih tudi naše sodelovanje, naše delo, našo nepopolnost. V mladosti nisem nikoli bil pri telovski procesiji, vsaj spomnim se ne. Še velikonočna v mestu ni bila dovoljena. Telovsko procesijo bolj doživljam odkar sem na podeželju. Veličasten sprevod po poljih med žitom in prvimi darovi narave. Letos je nestanovitno vreme ta veličasten sprevod okrnilo zgolj na cerkveni prostor. Zdi se mi, kot da nekaj manjka. No, saj prošnja za blagoslov kraja, prebivalcev, polj in dela ... je bila. Ni pa bilo manifestacije, ceremonije. Nismo na zunaj pokazali, v kaj verujemo.

Na praznični večer je v Slovenski filharmoniji v Ljubljani pelo in pelo. Na odru so bili po 12-ih letih, 7-ih mesecih in 22-ih dnevih znova gostje iz Argentine, Mešani pevski zbor San Justo. Predstavili so se s slovensko narodno pesmijo, pa tudi argentinsko, vrhunec je bila Misa Criolla skladatelja Airela Ramireza. Čudovit nastop. Zborovodja prof. Andrejka Selan Vombergar pevke in pevce (zbor neprekinjeno deluje že 40 let) vodi z veliko energijo in zagnanostjo, pri kreolski maši je blestel Marcelo Brula, poleg njega tudi Martin Selan, odličen je bil tudi pianist prof. Diego Perez. Osrečujoče je bilo tudi srečanje s pevci po koncertu. Dobro je biti v dobri družbi :)

Preden človek pride do poklica in kruha, mora v večini primerov osvojiti veliko znanja. Le nekateri srečneži se lahko zahvalijo zgolj talentu in marljivosti ... A pridobivanje znanja je nikoli končan proces. In to že samo če hočeš obstati na neki stopnii, kaj šele, če želiš napredovati. Za menoj in radijskimi kolegi voditelji je celodnevno izobraževanje. Kdor nabira znanje, nabira trud in muko, je napisal de Montaigne. Ja, tudi nam, ki smo se zdeli mojstri svojega posla, so se odprla nova obzorja. Morda smo nekatere stvari že delali, a jih nismo ozavestili. Nova znanja in spoznane veščine bodo zahtevale spremembo, tudi trud in muko. A zdaj vsaj vemo zakaj, čemu in kako. Upam, da bo čim prej nova znanja zaznati v etru. Pa da ne bo zaznati tudi truda in muke ;)