Premišljujem ob današnjem poročanju o 'izgonu' nadškofa Urana. Ne vem, če si je želel tako stvar, ko je svojemu sorodniku dovolil napisati o sebi v župnijska oznanila. Res je, da se ljudje sprašujemo kaj, zakaj, kako ... in v tem primeru ne dobimo odgovorov, ki bi nas zadovoljili. A vem, da so v življenju stvari, ki jih moramo spremeniti in stvari, ki jih moramo sprejeti in velika milost je, da znamo razlikovati med njimi. Za kakšno stvar gre v tem primeru? Kako na to gleda nadškof? Je sprejel, se je s tem sprijaznil? Gre za krivico? Gre tu za pokorščino in poslušnost? Pustimo času čas, resnica bo slej ko prej prišla na dan in predvsem molimo za g. nadškofa. Če pa je mogoče žrtev koga drugega, pa tudi zanj.
Komaj smo prišli z dopusta, že smo šli na novo vandranje. V trgu na vzhodu naše lepe države je potekalo 34. srečanje poslušalcev. Še posebej mamljiva je bila vožnja z vlakom. Res je bilo treba vstati zgodaj, saj je kompozicija iz Kranja odpeljala že ob 6.30, a je bila vožnja prijetna. Na cilj smo prišli malo po deveti, saj vlak na poti ni imel nobenih postaj, le v Ljubljani, ko je pobral polovico potnikov. Vseh nas je bilo 250. Kako je bilo v Rogatcu, si lahko preberete tu. Čeprav je bilo vreme malo slabše, saj so iz oblakov prihajale tudi dežne kaplje, je bilo v redu - boljše, kot če bi bilo zelo vroče. Kraj je zelo simpatičen, ljudje pa zelo gostoljubni in prijazni. Še posebej zanimiv je bil obisk Muzeja na prostem, ker so prikazali tudi številne stare običaje. Puncam je bila všeč delavnica izdelave zapestnic iz ličja, meni pa so bile všeč žulike. Kaj so to, je povedala Brigita Božičko.
Več prispevkov, ki so nastali v Rogatcu, je objavil urednik v oddaji PRO.
Če ne bi bilo srečanja, najbrž še nekaj čase ne bi videl zanimivega Rogatca ...
Super smo se imeli, bili (skoraj) sto odstotno skupaj in počeli, kar se nam je zljubilo brez urnikov in oziranja na ... saj si mislite koga. Kakšno dopustniško iskrico bom še natresel. Danes pa tisto, kar sem želel napisat še pred odhodom, pa ni šlo. Za enotedensko odsotnost iz službe je bilo treba narediti toliko, da me je skoraj kap. Dve oddaji Slovencem po svetu in domovini in devet jutranjih prispevkov o Slovencih po svetu, Našega gosta, Gradimo odprto družbo ... da o Kuhanju s sestro Nikolino ne govorim (sva skuhala že pred več kot mesecem, sem vmes dal v skrinjo in smo ta teden samo pogrevali :-) ) Pripravit je bilo treba 'beležko za voditelje' in sprogramirat približno 25 vpisov za radijski Twitter račun. Na koncu je bilo vse prečrtano. No, skoraj vse. A ko sem danes prišel z dopusta in odprl maile, me je skoraj kap: pozabil sem na pomembno stvar ... upam, da se bo dalo v naslednjih dneh popraviti.
... DELA so bili predvolilni plakati v slovenski prestolnici. In človek, ki pride v Ljubljano iz podeželja, temu lahko pritrdi. Ne zahajam pogosto v središče, hvala Bogu tudi v Klinični center mi dolgo ni bilo treba iti :-) Zadnjič sem imel snemanje na Leonišču. Ne, ni bilo nič strokovnega z ginekološkega področja, čisto druge teme: izseljenstvo. Tam namreč dela predsednik izseljenskega društva Slovenija v svetu, dr. Branko Zorn, ki sem ga 'lovil' za snemanje pogovora ... Torej, kaj sem novega opazil: nadaljevanje Njegoševe ceste mimo cerkve sv. Petra in most preko Ljubljanice proti Roški cesti, novo garažno hišo na križišču Njegoševe in Bohoričeve, novo stavbo (poslovno se mi zdi) na križišču Šmartinske in Vilharjeve ter nadaljevanje Štajerske ceste od krožišča med Žalami in Sočo do tomačevskega krožišča (ki naj bi bila Titova, pa hvala Bogu ni). Torej: človek, ki kar tako pade v mesto, dobi občutek, da nekdo res nekaj dela, da se premika. Seveda, pa ob tako bežnem obisku ne vidiš oz. izveš kako, zakaj, iz čigavega žepa ... kar pa je bistveno!
V nedeljskem evangeliju smo slišali, da prerok ni brez časti, razen v svojem kraju, med svojimi sorodniki in na svojem domu. Kakšno pa je veselje, če nekdo dobi priznanje domačega kraja, ki ga je morda zapustil pred več desetletji? Osrednji slovenski zborovodja dr. Mirko Cuderman je sinoči postal prvi častni občan občine Preddvor. Življenjska pot ga kmalu vodila v širni svet in v domači kraj se ni več dosti vračal. Zato mu to priznanje, da je častni občan, veliko pomeni ...
Z dr. Cudermanom se je na slovesni akademiji pogovarjala Saša Pivk Avsec.