Saj jih ne srečam veliko, a so res zanimivi ljudje. Jamrajo, da nimajo za kruh, da bi šli na pico, ko jim posodiš denar, ti ga vrnejo z zamudo ... imajo pa LCD televizor, hišni kino, hodijo na počitnice na tuje, pa avto ... Občutek dobivam, da v bistvu imajo, a igrajo, da nimajo in se bojijo priznati, da imajo. Kdo jih ovira pri tem, da bi bili svobodni? Če delaš, je jasno, da tudi zaslužiš. Če veliko delaš, je logično, da več zaslužiš. Če nimaš potreb (otrok ...), je logično, da manj porabiš in ti več ostane za luksuz. Pa kaj bi skrivali in se delali reveže ...
Komunikacija je nujna in to jasna in neposredna, ob pravem trenutku, na pravi način. A treba je najti komunikacijski most, to je skupni jezik (razumljive besede in izraze ...) Če nimam samospoštovanja, ves čas čakam na potrditve, a ker delam napake, slišim tudi kritike. Zato kritike ne sprejmem kot priložnost za učenje, ampak se bojim neuspehov in napak. Namesto, da bi sprejel kritiko, sem zanjo preobčutljiv, jo odkrito sovražim, zamerim in sem pogosto tiho. Mogoče pa sem prevečkrat pohvalo doživel kot manipulacijo, za izkoriščanje. Ali pa kritika ni bila vezana na kriterije ... Bog, pomagaj mi živeti v realnosti, da iskanje resnice ne bo uveljavljanje svojega prav, da bom znal ločiti različne poglede v iskanju ene in edine resnice. In hvala za p. Silva, ki mi je na današnji delavnici o kritiki odprl oči.
Ritem Duha 2012 se je zgodil in dal moči in energijo za prihajajoče jesenske in zimske dni. Zgoščenka se bo v prihodnjih tednih vrtela v predvajalniku v našem avtu ali stanovanju, kako šele bo grelo vzdušje, ki smo ga doživeli na samem festivalu. Saj to ni bil festival, kot je Ema ali Slovenska popevka in podobni. Ni šlo za tekmovanje. Šlo za molitev, za hvaljenje, za slavljenje ... za pričevanje, za mladost, za življenje ... Užival sem v vzdušju v dvorani, še posebej pa v vodenju Mateje in Marjana. V primerjavi s preteklimi leti je bil narejen velik korak naprej tako z napovedmi pesmi kot tudi z njimi posredovanji. Bravo, kolega!
Upam, da se bo zgodil tudi Ritem Duha 2013 ...
Ljudje, ki živijo v upanju, vidijo dlje. Ljudje, ki živijo v ljubezni, vidijo globlje. Ljudje, ki živijo v veri, vidijo jasneje. Te besede mi ostajajo v spominu po včerajšnji Glasbi z znamko. Poslal jih je Pavel iz Krkavč. Kar nekaj zanimivih zgodb smo objavili v oddaji. Rozika je denimo pisala, da je doma ostala sama. Otroci so odšli, si ustvarili družine, septembra je od doma v mesto na gimnazijo odšla še zadnja hči. Njen mož pa že deset let dela družbo Bogu ... A Rozika ni malodušna. Piše: Hvala Bogu, imam toliko dobrih ljudi, ki se jih človek veseli ...
Minevanje je naša lastnost. Vsi smo ji podvrženi ... Te dni to še posebej doživljam: včeraj kropljenje, danes kropljenje, jutri pogreb ...
Ta mesec sem tudi malo čistim. Ne, nimamo kakšnih mojstrov v hiši, tudi ne druge akcije. Nabralo se je kar precej nadur in namenil sem se (pa tudi šef me je spodbudil), da počistim 'to področje'. Tako sem dan ali dva med tednom doma. Takrat ne gre povsem brez telefona in računalnika za službo, a v bistvu se ukvarjam z gospodinjskimi stvarmi. Gre za zelo sproščujoče dejavnosti. Miselno in fizično zelo enostavno je pospravljati, kuhati in varovati otroke. A če bi me kdo prosil, naj mu konec dneva pokažem, kaj sem naredil, mu ne bi imel pokazati nič. Kosilo in večerjo pojemo, kuhinja je stalno polna loncev in krožnikov, tla so dan na dan potrebna metle, sesalca ali mokre krpe, otroških potreb po igranju, branju in izdelavi domačih nalog ne zmanjka. Zato od tega meseca naprej še posebej občudujem svojo ženo. Že dobro leto, kar traja njena porodniška, je doma. Iz dneva v dan dela, a nima kaj otipljivega, vidnega pokazat med tem, ko ji jaz lahko vsak dan povem, kaj sem naredil v službi (in to lahko tudi sliši ali vidi). No, zdaj ji bom bolj pogosto kot do zdaj, povedal, da jo občudujem, ji prisluhnil, jo pocrkljal ...