Četrtek, petek in sobota niso navadni, so véliki dnevi. Veliki petek je dan Jezusovega trpljenja. Poskušal sem se vživeti v pasijon, ki ga poslušamo pri obredih. Kakšnega trpljenja je bil deležen komaj tridesetletni človek! In na koncu ga je doletela smrt na križu. Kako kruto, da imamo kristjani križ za svoj simbol. Ne praznega groba, ne odvaljenega kamna, ampak križ - mučilno orodje. Pa saj vendar trpljenja ne mara nihče, želimo ga zmanjšati, če že ne izničiti. Ne vem, če nam bo kdaj uspelo. Po dva tisoč letih letih prizadevanj je na svetu še vedno toliko trpljenja. Se mu sploh da izogniti? A ima to smisel? Ga je smiselno izrebljati ali je boljše sprejeti ga in ga prenašati?
Živeti se pravi
za nekaj trpeti,
skrivati v simbole
svojo bolest
in trpljenje
in ga nikoli ne razodeti. (Srečko Kosovel)
Podatki so vsepovsod. Neprestano dežujejo. V trenutku izvemo, kaj se dogaja za vogalom ali pa na drugem koncu sveta. Kakšna razlika v primerjavi s časom sredi preteklega stoletja, ko so hodili v kino gledat filme in so jim ob tem prikazovali novice. Pravijo, da je v pametnem mobilniku, ki ga držimo v rokah, več podatkov kot jih je bilo nedavno zbranih v kakšni knjižnici. V enem dnevniku je več podatkov kot jih je nekdo pred sto leti izvedel v celem letu.
Za vsak podatek obstaja čustveni odziv in naša čustva zaradi te poplave podatkov neprestano nihajo. Tako so obremenjena, da sploh nimamo časa vsega predelati. In zato - tako strokovnjaki - postajamo otopeli. Področje čutenja se je zmanjšalo, čustva so razpršena.
Kaj narediti: gledati ta tok dogajanja, da gre mimo tebe ali skočiti v to hitro reko? Se da vzeti 'polovičko'?
Hitrost ubija, pomanjkanje hitrosti prav tako :-) (po RD S.)
Božični, novoletni, velikonočni, prvomajski - prazniki. Pa morda so še kakšni. Vem zakaj jih imamo in kako jih praznujemo. Te dni pa sem naletel na težavo, zalsedil sem oglas oz. vošcilo: Vsem ženskam voščimo ob marčevskih praznikih. Prazničnih dni je v marcu več: v začetku meseca praznuje civilna zaščita, imamo praznik potrošnikov, pa gledališča, poezije in lutk, tudi spanja, če hočete. Ne vem, če je naročnik oglasa mislil kaj od naštetega. Če ni, bi bilo prav in pošteno, da bi zapisal: Drage bralke, čestitke ob dnevu žena in materinskem dnevu. A kaj, ko se tega materinskega dne pri nas drži nekaj Cerkvenega, ker ga praznujemo na Cerkveni praznik Gospodovega oznanjenja. Tega pa nekateri ne morejo prebaviti. Tudi v šolah. Sporočilca za matere in očete so razdeljevali ob 8. in 10. marcu. Torej povezujejo očetovstvo z mučeništvom. No, saj nekaj je na tem. A to ni bistvo.
Letos že osmič pripravljamo teden posebnega radijskega programa. Tako kot poznamo misijone na župnijah, ki se zvrstijo na določeno število let in so namenjeni temu, da poglobimo duhovno življenje, na radiu temu namenimo teden pred veliko nočjo. Ne veliki teden, ki ima že tako bogato sporočilo, ampak teden pred cvetno nedeljo. Letos je leto vere in zato je veroizpoved tematika posebnih oddaj - misijonskih pogovorov. Misijonarja sta letos le dva: nadškofa Anton Stres in Marjan Turnšek, prvi ljubljanski, drugi mariborski. Prvega v pogovorih gosti Jure, drugega jaz.
Bil sem v dvomih, da bodo to neki strogi, teološki pogovori. Niti mi ni bilo jasno, kar bi lahko govorili o veroizpovedi. A že danes, drugi dan (prvi dan je bila nedelja), sem ugotovil, kako zelo se motim. Za povsem preprostimi in razumljivimi trditvami se skriva ogromno vsebine, simbolike, skrivnostnosti. Navdušuje me ... Še posebej mi je všeč tudi to, da nadškof Turnšek govori na pamet. Ima sicer predlogo, a ne bere. In lahko ga kadarkoli prekinem z vprašanjem, če se mi zdi, da česa ne razumem - in najbrž ne razumejo tudi poslušalci. To, da lahko sogovornika v takih pogovorih prekineš, namreč ni običajno. Imel sem že gosta podobnega ranga pred leti, ki mi je predložil vprašanja, sam pa se je do vejice in pike držal napisanega besedila. Poslušljivost in tudi učinek sta neprimerljiva.
Sicer nadimek Mr. Simpatikus nekako velja za našega boksarja Dejana Zavca, a to je prva stvar, ki mi pride na misel ob novem papežu. Že njegov prvi pozdrav: dober večer ... molite zame ... odpočijte si ... je bil nadvse simpatičen, topel, prisrčen. Zame je to znak nove smeri v Cerkvi, novega duha. No, s simpatičnimi dejanji je nadaljeval, ko je kardinalom pri večerji rekel: "Naj vam Bog odpusti za to (da ste me izvolili)", pa ko je šel plačat prenočišče v Dom svete Marte, kot je blagoslovil nosečnico, ko je kardinalom ob sklepu konklava pridigal spontano, brez napisane pridige, ko je šel obiskal prijatelja v bolnišnico ... To me spominja na Janeza Pavla II. In to se mi sploh ne zdi slabo, odlično je. Komaj čakam njegovih naslednjih korakov in besed