Podatki so vsepovsod. Neprestano dežujejo. V trenutku izvemo, kaj se dogaja za vogalom ali pa na drugem koncu sveta. Kakšna razlika v primerjavi s časom sredi preteklega stoletja, ko so hodili v kino gledat filme in so jim ob tem prikazovali novice. Pravijo, da je v pametnem mobilniku, ki ga držimo v rokah, več podatkov kot jih je bilo nedavno zbranih v kakšni knjižnici. V enem dnevniku je več podatkov kot jih je nekdo pred sto leti izvedel v celem letu.
Za vsak podatek obstaja čustveni odziv in naša čustva zaradi te poplave podatkov neprestano nihajo. Tako so obremenjena, da sploh nimamo časa vsega predelati. In zato - tako strokovnjaki - postajamo otopeli. Področje čutenja se je zmanjšalo, čustva so razpršena.
Kaj narediti: gledati ta tok dogajanja, da gre mimo tebe ali skočiti v to hitro reko? Se da vzeti 'polovičko'?
Hitrost ubija, pomanjkanje hitrosti prav tako :-) (po RD S.)