Matjažev blog

Pred dnevom državnosti. Dvaindvajset let bo stara naša domovina oziroma bolje rečeno mlada.
Stoletja smo Slovenci hrepeneli po lastni državi, da bi bili sami svoj gospodar. Zdaj jo imamo. Kapo dol pred vsemi, ki so pred 22-imi leti zastavili vse, tudi svoje življenje za domovino. Dajmo cenit dediščino! Pred leti smo ob prazniku družinsko poromali v prestolnico. Letos bomo tak izlet prestavili za kakšen teden. Polovica otrok gre na počitnice. Kam bomo odšli? Zagotovo v kakšnega od zanimivih slovenskih kotičkov. Spoznavat lepote Slovenije. Morda v kakšnega od nepoznanih kotičkov domovine. Veliko jih je na Kočevskem.
Pred kratkim so v Kočevju predstavili prvi del projekta Kočevarske vasi. Tudi meni se je ob tem odprl nov del naše zgodovine in dežele.
Domovina ena sama je. Je kot mati. Kdor je moral zapustiti materino naročje, ve za bolečino. Kot po mami, tudi po domovini hrepeni srce v širnem svetu.

Tempo se je nadaljeval v ponedeljek. Ker sem bil popoldne dežuren na programu, sem se že zgodaj zjutraj odpravil snemat oddajo Naš gost. Moj sogovornik je bil diamantomašnik Marjan Kožlin, ki je župnik v Vipolžah v Goriških Brdih. Posvečen je bil pred 65-imi leti, ko je bil star 22 let in pol. Deloval je na več župnijah, zdaj pa je v majhni župniji na južnem delu Brd. Vernikov je malo, v cerkev gre lahko v copatih. Vse življenje je bil izredno praktičen in še danes mu računalnik in internet nista tuja. Odprtih ust sem ostal, ko sva vstopila v zakristijo. Tam je bil na omari računalnik, kjer je gospod Kožlin urejal stvari, ki so se predvajale na zaslonu v cerkvi. Zanimiv pogovor z diamantomašnikom bo na sporedu 29. junija 2013 ob 17.00.

Z Brezij me je pot vodila na Roglo. Vmes sem se ustavil doma in s seboj vzel ostale družinske člane, saj je bil naš cilj festival družin. Tja bi šli v nedeljo v vsakem primeru, ker pa so me organizatorji prosili za vodenje že v sobotnem večeru, smo šli na pot prej. Festival je letos potekal sedmič, na Rogli drugič zapored in prvič je bil dvodnevni. Sobota je bila bolj namenjena uživanju v naravi, zvečer pa sta bila gosta zakonca Čušin, Melita in Gregor. Na zelo sproščen, zanimiv in duhovit način sta spregovorila o starševstvu in vzgoji. Večer smo zaključili ob tabornem ognju, po angelčku pa so že začele padati dežne kaplje.

Nedelja je bila oblačna, brez dežja, občasno se je pokazalo sonce, temperatura je bila okrog 18 stopinj C. Program se je začel s sveto mašo ob 10.30, sledile so delavice, predavanja, okrogle mize, predstave ... ogromna množica dogodkov, za vsak okus nekaj. Kapo dol organizatorjem, da so uspeli pripraviti tako pester program in ga tudi znali prilagoditi vremenu. Ljudje so se razpršili po Rogli, tako da sploh nisi imel občutka, da je bilo zbranih 5000 ljudi. Mislim, da je vsaka družina lahko napolnila baterije in tudi dobila potrditev, zagon in pogum za družinsko življenje v današnji družbi.

Pester konec tedna se je začel v soboto zjutraj na Brezjah. Romanje bolnikov, invalidov in starejših, ki ga je Ognjišče pripravilo že 45-ič, mi je v lepem in ljubem spominu že iz otroštva, ko sva z mamo tja peljala njeno bolno teto. Točno se spomnim mesta, kjer je želela vsako leto spremljati dogajanje. No, zdaj bi morala sedeti drugje, saj so trg preuredili in oltar prestavili. Lepi spomini segajo tudi v mladostna leta, ko smo se z mladimi iz župnije pridružili pomočnikom. Tudi vloga poročevalca mi je ljuba in jo sprejemam odgovorno. Občudujem revijo Ognjišče, ki romanje prireja že 45 let in vsakič uspe privabiti enega od naših škofov. Občudujem, da pobudnik tega romanja mons. Franc Bole še vedno prihaja kot organizator in ne kot udeleženec. Se mi vsako leto bolj smilijo romarji, ki morajo ždeti na vročem soncu. Upam, da bo novo vodstvo, ki to poletje prihaja na Brezje, končno nekaj uredilo na tem področju.

Še vedno v duhu stavkov iz prejšnjega bloga, sem se včeraj podal na pot v Trst. Sram bi je moralo biti, a prvič sem šel v to mesto. Predlani sem se samo peljal skozenj, to ni štelo za obisk. Šel sem na podelitev nagrade Nadje Maganja Jevnikar. Prejela jo je rojakinja iz Argentine, učiteljica Angelca Klanšek. Zasluženo, saj je svoje delo opravljala prostovoljno, srčno, predano, v skrbi za slovenstvo ... Večer je bil zelo argentinsko obarvan - z Markom Finkom, Zalko Arnšek ... Nagrajenko je prišel pozdravit tudi nadškof Uran, ki zdaj prebiva v Trstu. Torej, brez težav sem se v dobri uri iz Ljubljane pripeljal v Trst, parkiral, našel Društvo slovenskih izobražencev na Donizettijevi ulici, kjer je potekala prireditev, našel parkiran avto in tudi pot nazaj. Navigacija na telefonu mi je bila v pomoč, a se nisem upiral samo nanjo.