Matjažev blog

Za zaključek počitnic smo naredili izlet v Minimundus. To je park na zahodnem delu Celovca, blizu Vrbskega jezera. V njem so postavljene miniature svetovnih znamenitosti. Svet v malem mu pravijo. 150 modelov različnih stavb in vozil iz vsega sveta je prestavljenih. Narejene so po izvirnih načrtih in z izvirnimi materiali. Pripravljavci so bili zelo pozorni na podrobnosti in detajle. Park je zelo lepo urejen, čist in redno vzdrževan. Pohvaliti pa velja tudi, da so ob vsaki miniaturi table z razlago v nemškem, angleškem, italijanskem in slovenskem jeziku. In slovenščina ni 'google-transate' ... Ob vstopu pa vsak otrok dobi knjižico, ki ga vodi skozi park in tudi ta v lepi slovenščini. Kljub temu, da sva menila, da park še ne bo zanimiv za naše otroke (da so še premladi, da ne poznajo toliko svetovnih znamenitosti), jih je stvar zelo pritegnila. Če ne stavbe, pa številni vlakci, ki vozijo po parku, ladje in nenazadnje vesoljsko plovilo ... Seveda smo bili najbolj ponosni na naše znamenitosti: ljubljanski NUK in blejski grad ter otok na Blejskem jezeru.

Cerkev sv. Primoža in Felicijana na pomolu nas pozdravlja na poti na Gorenjsko. Ko prideš do nje, se počutiš precej rajsko. Majhna, a lepa in simpatična notranjost, zunaj pa čudoviti razgledi. Dostop iz Krope, iz Železnikov ali iz Kranja skozi Besnico. Z avtom, kolesom ali peš. Nekaterim je tam tako všeč, da se odločijo za poroko. Za veliko svatov res ni prostora, a kor je dovolj velik za srednje velik zbor :-)

Sprememba vremena v vročem poletju je prijala, a navajeni sonca smo ga v oblačnem dnevu malo pogrešali. Tudi sam. A ob več manjših sta posijala dva močnejša sončna žarka.
Delo je bilo pestro kot že dolgo ne. Ob vodenju programa še številne druge stvari. Tako sem se v zadnjem hipu šele uspel pripraviti na voščilo Prijateljem Radia Ognjišče. Prepustil sem se Duhu in v zadnjih sekundah našel misel za voščilo. Nekako tako: Ko bo v življenju težko, najdi nekoga za pogovor. Takrat nerešljive stvari postanejo rešljive. Nekaj minut po voščilu je klicala poslušalka in se zahvalila za besede, ki so jo zelo opgumile. Dejala je, da že nekaj časa ni mogla poslati svojega daru, ker so imeli v hiši dva brezposelna. A ta misel jo je nagnila, da se je zanjo zahvalila z darom. Bog naj ji bogato povrne!
Med sprejemanjem klicev v malih oglasih pa sem se spomnil, da moram tudi sam prodati ženin avto, kar počnem že nekaj časa. Na oglas, opremljen s fotografijami in več podatki, na spletnem portalu ni bilo nobenega odziva. Hitro sem oblikoval nekaj osnovnih podatkov in že minuto po oddaji je sledil klic. Možakar je bil zelo zainteresiran, po še nekaj klicih in ogledu je avto pozno popoldne že dobil novega lastnika.
Prijeten je občutek, da nekdo sprejema tvoje delo!

Družinski dopust se je - kot vedno - prehitro končal. Da bi kar ostali na morju, so bile sanjarjenja. Če se lepo ne konča samo od sebe, mu je treba reči: Hvala in nasvidenje drugič. Lepo je duši blagodejno, a preveč lepega ni realno. 'Ozemljitev' še poteka. Za dober prehod je poskrbela igra Lucija. Gre za izvirno ljudsko igro na prostem, ki jo to poletje uprizarjajo na župnijskem posestvu v Predosljah, to je streljal od Brda pri Kranju. Napisana je po Stricih Frana Saleškega Finžgarja. Domači igralci jo predstavijo tako prepričljivo, da najbrž ni obiskovalca, ki mu ne bi proti koncu vzbudili čustev. Čeprav se zgodba dogaja v naši preteklosti, je sporočilo aktualno še danes: razlike v družbi in ljubezen do domače zemlje. Igra zelo lepo in logično teče, ni razvlečena in se ravno prav zaključi, domači igralci odlično in prav nič prisiljeno govorijo v gorenjskem narečju, prostor uprizoritve je odličen.  Lucijo si je možno ogledati ta mesec še trikrat: 23., 30. in 31. avgusta, potem pa še prva dva konca tedna v septembru. Več pa v sredo v Kulturi ob 16.35.

V teh dneh so bile noči krajše, spanja je bilo manj, užitki pa večji. Na nočnem nebu je bilo namreč moč opazovati zvezdne utrinke, Perzeide. Naša sedemletjica je nekaj večerov nestrpno čakala odhoda na temno stran sicer precej osvetljene morske obale. Ni ji bilo težko vzrajati do enajstih ali še dlje, potem jo je le premagala utrujenost. Strmela je v morje zvezd nad sabo, kriki navdušenja pa so se slišali ob vsakem utrinku ... Seveda je imela za vsakega svojo željo. Pravi, da se ji jih je nekaj že uresničilo. Takole pa je skicirala videno: