V delu na radiu neizmerno uživam. Čeprav včasih z besedami težko kaj opišem in bi mi slika zelo prav prišla, bi radijsko aninimnost težko zamenjal za pojavljanje pred kamerami. Sploh pa bi težko prenesel posledice tega pojavljanja na ulici in v trgovini ... Zdi se mi, da smo radijci le bolj 'nevidni' ljudje. Čeprav vedno ni tako. Pred dnevi sem klical na enega od servisov, se predstavil s priimkom in se nato pogovoril o težavah, ki so bile vzrok mojega klicanja. Ko je bilo treba povedati naslov za popravilo, sem povedal tudi ime. Glas na oni strani ga je povezal s priimkom in v trenutku z radijsko postajo na kateri delam. Bil sem zelo presenečen. A to še ni vse. Nadaljevanje čez nekaj dni ...
Danes (22. oktobra) praznujemo godovni dan blaženega papeža Janeza Pavla II.. Z zlatimi črkami je zapisan tudi v zgodovino našega naroda. Dvakrat nas je obiskal. Spominjam se srečanja z njim v Postojni leta 1996, še posebej pa drugega obiska leta 1999. Radijci smo takrat pripravljali uvodni program na betnavskih poljahan, tam je bil tudi p. Miha Drevenšek s svojo zeleno čepico in s svojimi Zambijci ... Letošnje praznovanje se že spogleduje s kanonizacijo, ki bo 27. aprila 2014, na nedeljo bo veliki noči, na belo nedeljo. Zato sem za jutranji program poklical msgr. Alojzija Oberstarja na Poljsko. Povedal je, kako tam praznujejo god Janeza Pavla II. in tudi kako se pripravljajo na kanonizacijo - razglasitev za svetnika.
Še vedno je vzor za Poljake in za drugo leto med drugim pripravljajo papeški vlak svetosti:
Letalske karte so že skoraj razprodane ...
Spomin na JP2 je na Poljskem skoraj na vsakem koraku in še vedno se mu pripročajo v molitvi:
Več v novici na spletni strani RO.
V tem tednu sem se v studiu srečal tudi z župljani iz Kotelj na Koroškem. Za oddajo Utrip Cerkve na Slovenskem smo snemali pogovor o projektu Dar za dar, ki so ga po 12-ih letih sklenili v začetku oktobra. Dvakrat sem ostal brez besed: prvič, ko sem poslušal podatke in zgodbe o projetku in drugič, ko sem spremljal njihovo pripovedovanje.
Pri projektu so mladi Hotuljci izdelovali - šivali voščilnice in jih prodajali, denar pa namenili za obnovo župnijske cerkve. V 12-ih letih so jih zašili 80.000, prodajali so jih po Sloveniji v kar 150-ih župnijah in pri tem prevozili 40.000 kilometrov. Kako močno je projekt povezal župnijo in mlade, je bilo slišati iz njihovih pripovedovanj. Zelo osebna, pričevanjska in globoka so bila.
V knjigi, ki so jo ob tem izdali, so tudi misli s. dr. Snežne Večko, da so Kotlje župnija prihodnosti. Več boste izvedeli v oddaji, ki bo v torek, 29. oktobra, ob 17.05.
Včeraj zvečer moja tašča želela gledati poročila na komercialnem TV programu, ima pa sobno oz. strešno anteno. Ni šlo kot do zdaj. Pop TV, A kanal, Planet, TV 3, Golica TV in morda še kdo, ki ga sploh ne poznam, so prestavljeni. Kot sem kmalu ugotovil, so zdaj na voljo le na komercialnem televizijskem omrežju oziroma tako imenovanem Multipleksu C, prej so bili na Multipleksu A, kjer so progami TV SLO.
Zato sem za jutranji program poklical Mirana Dolenca, direktor Oddajnikov in zvez RTV SLO, ki je vse lepo razložil: da Multipleks C pokriva manjše področje kot A, 3% odstotke gledalcev naj C-ja ne bi lovilo. Ali sprejemamo enega ali oba, lahko preverimo na spletni strani www.rtvslo.si/dvbt/ kjer je na voljo posebna aplikacija. Miran Dolenec je povedal tudi, koliko ljudi pa sploh sprejema te prek sobne ali strešne antene.
Presenečen sem bil, da je teh okrog 20 odstotkov, treba je prišteti še druge in tretje TV sprejemnike v gospodinjstvih, ki sicer sprejemajo kabelsko ali internetno tv. Kot nam je povedal Miran Dolenec, se delež v zadnjem času povečuje. To je po njegovem zaradi krize, ker je treba kabelsko in internetno televizijo precej plačati oz. se ljudje za to odločajo, ker gledajo le slovenske programe. V skladu z odločbo Apek se bodo v komercialnem multipleksu pridružili še programi TOP TV, Čarli TV, TV Petelin, TV Primorka, Prima TV in MT.TV.
Na težave zaradi italijanskih postaj, ki ne upoštevajo medn. sporazumov - reševanje tega je v pristojnosti APEK-a in pristojnega ministrstva - je opozorila tudi Tina Čuček z APEK-a.
No, televizijske sprejemnike bomo morali nastaviti na novo in to sploh ni tako enostavno.
Evtanazija je dovoljena v Belgiji, Luksemburgu, na Nizozemskem, v Švici, v nekaterih ameriških zveznih državah in na Tajskem. V Belgiji znova razpravljajo o njej. Razpravo so znova sprožili prejšnji teden, ko se je za evtanazijo odločil 44-letni Belgijec, ki je bil prej ženska in je trdil, da je bil po spremenitvi spola - operacija ni bila uspešna - izpostavljen 'neznosnemu psihičnemu trpljenju'. Zdaj dežela razpravlja o tem, ali naj zakon o legalni evtanaziji razširijo tudi za mladoletne in psihično bolne. Cerkev je nad tem zgrožena!
Evtanazijo so v Belgiji legalizirali leta 2002 in tako za Nizozemsko postali druga država na svetu, ki se je odločila za to. Leta 2003 je evtanazijo zahtevalo 235 bolnikov, leta 2006 že 428, leta 2008 takih prošenj že kar 705. Leta 2012 je dovoljenje za takšno smrt dobilo 1432 ljudi. Evtanazijo lahko zahtevajo odrasli bolniki, katerim »bolezen povzroča trajne in neznosne fizične in psihične bolečine«, ki je posledica "nesreče ali neozdravljive bolezni". Oseba mora biti pri zavesti, ko zaprosi za takšno smrt in mora v to privoliti.
Najpogostejši prosilci evtanazije so mladi, oboleli za rakom, sledijo jim ostareli, ki so stari nad 80 let -18 %. Čez 6,5 % je bolnikov, ki bi jih sicer čakalo še kar nekaj let življenja, a so v glavnem oboleli za degenerativnimi boleznimi. Večina prejemnikov evtanazije je ubitih na svojem domu s pomočjo prekomerne doze močnih pomirjeval.
Na spletu sem našel primer osebe, ki si je pred šestimi leti želela evtanazijo, a je zdaj polna življenja in želi študirati. Bili so ljudje, ki so ji želeli dostojanstveno oditi s tega sveta, a Bog je imel drugačne načrte z njo.
Poljak Janusz Switaj je imel leta 1993 prometno nesrečo z motorjem. Takrat je bil star 18 let. Po nesreči je ostal paraliziran, dihal je lahko le priključen na aparate. Pred šestimi leti je zaprosil za evtanazijo in v državi je sprožil žgočo razpravo o tem vprašanju. Njegova prošnja je bila zavrnjena, čeprav je bilo javno mnenje na njegovi strani. Z njim je prišla v stik igralka Ana Dymna, ki vodi Fundacijo "Kljub vsemu", ki se ukvarja s pomočjo ljudem s posebnimi potrebami. Ta sestanek je spremenil njegovo življenje Dymna mu je pomagala kupiti voziček, tako ni bil več ves čas v postelji in je lahko šel okoli. Ponudila mu je službo v njeni fundaciji in Januš se je začel ukvarjati s pomočjo invalidom. Odločil se je, da bo opravil maturo, o kateri vsa leta nepokretnosti ni razmišljal. Uspel je in se odločil, da bo študiral. Letos je začel študirati psihologijo na Šlezijski univerzi v Katovicah. Želi pridobiti dodatna znanja , ki mu bo pomagal pri delu v fundaciji.
Janusz pravi: Sem živ primer, da si mora človek vedno postavljati cilje v življenju in jih poskušati izpolniti. Ana Dymna pa pravi: Včasih, ko je človek zlomljen in se počuti nepotrbnega, je dovolj že, da mu podarimo nasmeh. Včasih je treba spodbujati, včasih pa samo prositi, da nekaj naredi. Njena psihologija očitno deluje! Januš je zdaj človek, ki uživa v življenju v tistem, kar mu je namenjeno. V nekem pogovoru z novinarji je dejal: Ko se zjutraj zbudim in je dan sončen in lep, je to zame razlog za veselje.