Matjažev blog

Včeraj sem bil na tiskovni konferenci ministra brez listnice in vodje Urada Vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu, dr. Boštjana Žekša. Predstavil je prednostne naloge Urada za to leto. Nisem pogost obiskovalec tiskovnih konferenc, a že dolgo nisem bil na taki, da bi glavni govorec vse povedal v petnajstih minutah. Saj veste, kako in koliko govorijo politiki - kot vreme teh dni (=dež), v parlamentu jih morajo celo s piskom opozoriti na predolg jezik. Ta minister se ne more primerjati z drugimi, 'izkušenimi' politiki. Deluje nekoliko trdo, da raje manj govori in tako več dela. In zato v primerjavi z drugimi daje večjo varnost.

P.S. Za zanimivost še stavek, s katerim je zaključil svoje govorjenje: "Zdaj ste na vrsti vi, mi smo en del svojega dela opravili, zdaj ga boste vi, tako da si vsak zasluži svojo plačo."

Bilje pri Gorici žive s Paragavjem in za Paragvaj. To sem spoznal včeraj, ko sem bil tam na srečanju-klepetu z domačinko, misijonarko s. Tadejo Mozetič, ki se že 19 let razdaja v tej južnoameriški državi. Zdaj je po treh letih znova na dopustu v domovini. Veliko krajev je že obiskala, veliko jih bo še, ampak domače Bilje so jih še posebej pri srcu. In ona domačinom, saj jih zanima, kakšne so razmere, kako napreduje misijonsko delo in kako so otroci. Zanimivo, ena od udeleženk je dejala, da je prišla na roditeljski sestanek. Biljanci so namreč tudi botri otrokom na misijonu sestre Tadeje, botri Indijancem, plemena Nivacle. Otrokom, ki v šolo prinesejo zvezek in svičnik, ki tam dobijo tudi obrok hrane - pašto z rižem ali fižolom. Misijonarji želijo, da bi se naučili špansko, saj bi s tem lažje prišli do znanja in s tem do boljšega življenja.
Prijetno je bilo včerajšnje popoldne v Biljah pri Gorici in vso pot domov me je spremljala misel na sestro Tadejo in njeno gorečnost za druge. Ne skrbi jo zase, skrbi jo za druge.

Vabim vas na potovanje. V dveh urah bomo obiskali svet, skoraj vse kontinente, večja in manjša mesta, skupnosti in slovenske župnije, predvsem pa se bomo počutili domače, saj bomo med domačimi ljudmi. Dolgo časa se bomo tokrat zadržali v zamejstvu, na avstrijskem Koroškem, v Trstu in pri manjšini na Madžarskem. Nekaj božičnega vzdušja bo v poročilu iz Essna v Nemčiji, različne novice iz Clevelanda, poročilo iz Argentine pa bo počitniško obarvano - poročali so namreč o počitniški koloniji. Prisluhnite in morda boste spoznali, kdo sta 'dobra moža', po katerih je Stvarnik posegel v petek. A, ja, o čem govorim: o oddaji Slovencem po svetu in domovini, ki bo na sporedu danes med 17. in 19. uro. Se vidimo oz. slišimo!

Petek je, ura 15.00 in komaj verjamem sam sebi, da zaključujem. Žena bo zelo presenečena, ko me bo zdajle slišala po telefonu. Ko se oziram nazaj v opravljeno delo minulih dni, mirno rečem, da je bil to (spet) čudež. Potem ko sem že v začetku tedna pisal za prispevke za oddajo Slovencem po svetu in domovini in do srede ni bilo nobenega odgovora ter sem včeraj že brskal po disku za posnetki, ki ostajajo za 'slabe dni', sta se danes pojavila dva 'dobra moža' in mi rešila oddajo. Dostikrat je tako, ko se mi zdi vse črno, se pojavi kdo, ki me (in moje radijsko delo) reši. Jaz temu pravim čudež, Božja pomoč. Lahko, da bi kdo temu rekel kako drugače. Sicer pa imam v spominu stavek profesorja s fakultete: "Najbolj temno je, ko smo tik pod lučjo." Lep vikend, to je konec tedna in začetek novega vsem, ki tole berete.

A ne, nisem prehlajen, tudi težave z zobom (modrostnim) so se umirile po torkovem po besedah zobnega kirurga partizanskem ruvanju. Boli me, ker se se pol ure pogovarjal po telefonu in to po mobilnem. Tega nisem počel zadnjih šest let, od kar sem poročen. Pa mi ni žal in kolegu, s katerim sem delil njegovo kruto usodo, tudi ne. Res da mu nisem imel kaj dosti pomagat, sem ga pa poslušal, ga bodril naj vztraja in ne izgubi upanja. Človek že preživi kakšno bolečino v ušesu, pa kakšen evro manj na računu, če gre spat zadovoljen, da je naredil vsaj nekaj dobrega.