Matjažev blog

... je zavela v naši dnevni sobi. Včeraj smo pospravili božično drevo in jaslice. Priznam, da kar z malo težkim srcem, čeprav po drugi strani ju imamo že dober mesec. Zelo toplo mi je bilo vsakič, ko sem zvečer lučke prižgal in meditiral ob pogledu nanje in na jaslice. Pri nas imamo jaslice do svečnice (plus minus kakšen dan), božično drevo pa se je tako dobro držalo, da smo ga obdržali. A, zanimivo, deležni smo bili čudnih komentarjev. Že nekaj dni po novem letu smo imeli obiske, ki se niso mogli načuditi, da imamo še jaslice in da tudi drevo. Oni so to že zdavnaj pospravili. Tudi eni tistih, ki so prišli sredi januarja, so obstali odprtih ust. Razumem, da se 'naveličajo' božične okrasitve doma v začetku januarja, če jo postavijo že po Miklavžu. Ampak pa Miklavžu je advent, čas priprave, od božiča naprej pa je čas praznovanja.

Tako je božično drevo polepšalo naš osrednji bivalni prostor, zdaj pa služi oz. nudi zavetje ptičkom.

Januar je čas inventur. Tudi sam sem se je lotil. Delno pri sestavljanju osebne mape, pa tudi na disku sem našel še nekaj posnetkov, ki čakajo na objavo. Kar odlašal in odlašal sem obdelavo tistega, kar je nastalo med lanskim obiskom Združenih držav Amerike. Zelo prijetna je skupnost v severni Minnesoti. Sicer po letih stara, a v srcu pripadna Sloveniji. Kar malo sem že pozabil na to, a ta teden sem obudil, ko sem poslušal posnetke in jih prevajal. Mnogi ne govorijo več slovensko, a imajo slovenske korenine. Številni se žrtvujejo za skupne stvari. A ravno v teh dneh sem dobil sporočilo, da tudi najbolj trmasti izgubljajo upanje proti prevladi Neslovencev v Slovenskem domu, ki jim ne gre za slovenstvo, le za hrano in pijačo. Vztrajajte, kot ste v preteklosti, dragi rojaki. Slovenija je z vami!

Slovenski dom, Chisholm, MN, ZDA

... vse prav pride, poslušam že od kar pomnim. Pa vedno ne upoštevam, čeprav se je rek že nekajkrat uresničil. Nekaj krat sem se že 'tolkel' po glavi, ker sem kakšno reč zavrgel, ki bi jo kasneje potreboval. Ne dolgo nazaj sem praznil tudi predal, ki je namenjen shranjevanju veznih besedil, scenarijev prireditev in koncertov ... Saj ne, da sem ga čisto izpraznil, ampak ... Včeraj smo imeli namreč sestanek za pridobitev certifikata za radijskega napovedovalca - moderatorja. Kako vse bi si olajšal delo - pridobivanje referenc. In sploh, če bi vse zadeve dosledno spravljal - tudi vabila z navedbami izvajalcev posameznih prireditev. Ob tem dam še kako prav gospe Daši, ki nam je včeraj predstavila postopek pridobitve certifikata: "Včasih so nas imeli za važne, če smo take stvari zbirali, na Zahodu pa so glede tega povsem drugačni in se jim vsaka taka stvar zdi pomembna." Portfolio ali osebna mapa je torej zadeva, ki jo bom z veseljem izpolnjeval prihodnjih štirinajst dni.

V soboto smo bili na rojstnem dnevu, hči od ženinega bratranca (krajše ne znam napisati) je bila stara tri leta. Zabava je bila zaradi bolezni enega od gostov prestavljena za en teden. Gostitelji so želeli, da bi najihova hči in z njo drugi povabljeni otroci imeli zabavo. Po rojsntem dnevu pa se sprašujem, kdo jo je imel bolj: otroci ali njihovi starši. Mi smo uživali od odličnih dobrotah iz kuhinje (ženina teta odlično peče!), otroci pa so - imeli prižgano televizijo. In so bolj ali manj buljili vanjo. Zdelo se mi je, da drug drugega niti ne potrebujejo, saj se niti igrali niso. Po nekaj časa, ko jim je slabo sinhronizirana risanka šla na živce, že. Niso pa imeli pripravljnih nobenih iger, ali da bi kaj usvarjali. Je bila to res zabava ali so starši le želeli imeti mir in se v miru pogovoriti z odraslimi glavami? Midva z ženo nisva za tako zabavo, itak pa je pri nas neizvedljiva. Že sedem let sva brez televizije.

Do zdaj sem z roko zamahnil, ko je kdo govoril o dolgih zimskih večerih. Saj da to je preteklost. Dejansko, pa si jih nisem predstavljal. Kako morajo biti večeri dolgi, ko pa nam itak do polnoči ali pa še čez gorijo luči, gledamo v računalnike ali televizorje. Saj taki večeri ne morejo biti dolgi. Včeraj pa smo v Knjigarni Ognjišče v Kranju odprli razstavo sveč in izdelkov iz voska svečarke Eme Jerman Zupančič. Program je potekal ob svečah in to ob petih popoldne. In razlika biti ob svečah ali bo elektriki me je presunila, saj sem komaj bral vezno besedilo. To je priložnost, da se zaveš kaj imaš in rečeš Bogu hvala. To je bila tudi priložnost, da sem malo bolj spoznal simboliko sveč. Pa o tem kdaj drugič. Če vas omenjena razstava zanima, pa le obiščite Knjigarno Ognjišče v Kranju, na Koroški 19, v novi stavbi poleg gimnazije. Zanimive stvari si lahko ogledate do svečnice, 2. februarja.