Še nekaj v zvezi s svetlobo na Švedskem. Sogovorniki so mi pravili, da rastline res da kasneje začnejo rasti, poganjati popke ... ampak potem zamudo kar pridno nadoknadijo. Kmalu bodo dozorele švedske jagode - ki so baje zelo okusne, šele konec maja smo videli cveteti šmarnice, borovnice so pripravljale popke, kostanji, ki so pri nas s cvetenjem že zdavnaj opravili, so imeli tam s tem največ dela ... Res zanimivo vse skupaj. A ja, še to, vse dni je bilo izredno toplo. Vsi so rekli, da je nekaj posebnega za ta čas. In ljudje so to tudi pokazali. V parkih se niso le sprehajali, ampak tudi množično sončili. To je bil nedeljski šport številka ena. In sonce je bilo kar močno. Nežne polti so se obarvale rožnato ...
Ena od posebnosti Švedske, ki mi bo gotovo ostala v spominu, je gotovo dolžina dneva. Že drugi večer, ko smo bili na obisku pri Tomažičevih, sem kar debelo pogledal na uro, ko smo se poslavljali. No, dejansko se nikomur ni dalo poslavljati, saj je bilo zunaj še krepko svetlo. Ura pa je bila enajst. Ali pa naslednji večer, ko smo bili v Vadsteni. Ob polnoči se še ni zmračilo in v jezeru je bil čudovit odsev večerne zarje (fotke nimam nobene, ko dobim, jih prilepim). In ob treh, ko sem šel spat, se je že krepko danilo. V teh dneh je dan na Švedskem dolg osemnajst ur, vidni del dneva pa kar 21. In še daljši bo do konca meseca. Ta svetloba me je res prevzela. Ne vem pa, kakšen vtis mi name naredila zima. Že pri nas so dnevi kratki, tu gor pa najbrž še bolj.
Spet sem doma. Nekaj dni nisem bil internetno aktiven, ker je bilo drugih aktivnosti med obiskom pri rojakih veliiiiiiiko. Čeprav bloga nisem pisal, je vtisov veliko in ker so močni, bodo ostali v glavi, dokler jih ne razkrijem na tej strani. Prvi preblisk se je zgodil sinoči, ob vožnji z letališča domov. Vseh šest dni obiska na Švedskem nisem enkrat slišal hupe, sinoči pa v petnajstih minutah dvakrat. Tam zgoraj vse potekal umirjeno, pa vendar tekoče. So zastoji, kot so pri nas, so omejitve kot pri nas in prav tako visoke kazni. A tam zgoraj imajo kulturo, poleg nje še strpnost in uvidevnost. Pri nas pa kot da vsak gleda le nase in tisti pred njim mu je v veliko napoto, ki jo je treba čimprej prehiteti oz. mu dati spodbudo, da se sam premakne v višjo frekvenco. Mislim, da je prav kultura tista posebna dodatna vrednost pri prometni varnosti. Na Švedskem letno na cestah umre okoli 300 ljudi. Približno toliko kot pri nas, le da je na Švedskem sedem milijonov prebivalcev, pri nas pa dva.
Pred 36 urami sem stopil na švedska tla. Prvič. In kako je? Prima! Tukajšnji dušni pastir Zvone zelo lepo skrbi za nas. Pa ne le on. Kako prijazni in gostoljubni so šele rojaki! Pred odhodom sem v nahrbtnik da Švedsko-slovenski besedni vodič, da bi se med potjo naučil vsaj pozdravljati po švedsko. No, kaj dosti v glavo ni šlo. Pa ni panike, saj se z rojaki lahko pomenim povsem v slovenščini. In kako gostoljubni in prijazni so! Kar nekaj zanimivih zgodb o prihajanju, življenju, skupnosti ... sem že slišal (in radijski mikrofon tudi :)). Več pa jih bom gotovo slišal jutri, ko odidemo v Vadsteno, kjer bo tradicionalno romanje rojakov. In ker gremo čez šest ur in pol že na pot, grem raje v horizontalo, da bom čim več odnesel in seveda domov prinesel.
... je kriva, da avto v ponedeljek ni vžgal. Nanjo res nisem pomislil. Še dobro, da so bili na servisu tako prijazni in so stvar brezplačno uredili. Nobena varovalka pa ni pomagala pred današnjo nevihto. Ko sem se odpravljal od doma, je bil le močan veter, pospremljen z dežjem. Na radiu pa sem že dobil mms s fotografijo, ki je razodevala katastrofo. Saj bi vam pokazal, kaj je ostalo od zelenjavnega vrta, pa ni nič za pokazat. Solata razcefrana, od paradižnika le še koli, česen položen itd. Hvala Bogu, so vsi domači živi in zdravi. Nimamo kaj, na nikogar se ne moremo jeziti. Na Boga? Tega že ni On spravil na nas, dopustil pa je, to pa. Morda zato, da bi se bolj približali k Njemu in bolj zaupali vanj.