Matjažev blog

Hvala vsem zanje, za lepe in izvirne želje in klišejske. Da bi vse uresničile - ni treba takoj, naj se razporede! Mnogim je všeč ime - Meta. Izbrana je bila zaradi dveh oseb, ki imata posebno mesto v najinem oz. našem življenju. Zaradi ene sva še posebej vesela, namreč, da je po pol leta premisleka našla pot nazaj k svoji družini :-) Sva pa bila z ženo presenečena ob nekaterih izjavah ob rojstvu. Nekdo je rekel: "Ja, ja, ja ... zdaj bo pa treba še en'ga", fanta namreč, češ da so punce manj vredna. Druga je vprašala, če sva zelo razočarana ob že tretji punci. Razočarana? Tretji je rekel: "Čestitam, si pa majst'r, trikrat narest' lukno u lukn." (se opravičujem, ampak tako je bilo rečeno). Četrta je rekla: "Meni se deklica, kar smili s tako starim imenom." No, nama se smilijo vsi ti. Midva pa sva vesela, da je zdrava, da 'ima lukno' in da ima lepo slovensko ime ter še lepšo zavetnico in bo kmalu godovala :-)

Velikokrat, ko premišljujem pretekle dogodke, vidim, da za marsikaj nisem zaslužen in ni sad mojega dela in truda. Še posebej sem tega zavedel ob rojstvu tretje hčere. Priznati moram, da je bilo pričakovanje drugačno kot prvič in drugič (še danes recimo nisem sestavil zibke ...). A ko je malo dete prišlo na svet, so me prevzela močna čustva. In ko sem jo držal v naročju in ko se je le slabo uro po rojstvu dojila pri materi in ko sta jo bili veseli sestrici ... so se ponovila. To je bil definitivno čudež, čudež življenja, čudež in blagoslov v življenju naše družine. Vizualni del tega čudeža delim z vami. Je pa bil popolni dan nekoliko skaljen. Zdravnik (ginekolog), ki je bil ob porodu, je nekoliko kasneje dejal sestram: "Zdaj me pa ene petnajst minut ne bo, imam dva abortusa ...". V paketu za novorojenčka pa je med drugim tudi reklama: "Če vas premaga strast ali poči kondom ... tableto lahko vzamete 72 ur po ...". Upam, da se bo tudi tu zgodil čudež.

Lasje so mi šli pokonci, ko mi je kolega pred kratkim rekel, da gre na letališče v Graz ... namesto v Gradec. K sreči se za Benetke in Dunaj nihče ne zmoti. Če še v Sloveniji ne znamo poskrbeti za slovenščino, kako bo šele čez meje. V Celovcu in vseh treh koroških dolinah je izrinjena, v javnem življenju prav nič prisotna. Prejšnji teden je predstavnica z avstrijske Koroške na vseslovenskem srečanju v državnem zboru povedala, da je odkar je javno deklarirana kot Slovenka izvržena iz mnogih procesov, tudi kadrovskih. Dodala je, da je zelo pomembno, kako matičen narod (torej Slovenci) vidi samega sebe.

Kar zgrozil sem se, ko sem danes ob cesti videl ta plakat: Klagenfurt je v Sloveniji vendarle Celovec! Zato protestiram proti takim napisom, prav tako podpiram pobudo Svetovnega slovenskega kongresa proti ravnanju Obija v Novi Gorici, ki jo v celoti objavljam.

Svetovni Slovenski Kongres odločno zavrača prakso, ki jo uvaja novogoriška veleblagovnica OBI. Vodstvo te avstrijske trgovske verige se je odločilo, da v vseh prostorih novogoriške veleblagovnice, kakor tudi zunaj nje, poleg slovenskih namesti še italijanske napise. Nova Gorica ni in nikoli ne bo dvojezično ozemlje, zato samovoljna odločitev OBI-ja pomeni izjemno nevaren presedan. V slovenskih krajih ob meji bodo temu zgledu namreč sledile še druge trgovske verige. Tujce pač zanima zgolj zaslužek; v svoji pohlepni bitki za profitom (ki praktično v celoti odteka drugam) se ne bodo več ozirali na kulturno-jezikovne interese majhnega slovenskega naroda. Celotno oblast, tako nacionalno kot lokalno, ki bi bila dolžna zaščititi slovenski jezikovni prostor, ta nezaslišan kulturno-jezikovni škandal očitno pušča povsem neprizadeto. Še več, župan in poslanec Brulc, je OBI-jev novogoriški megacenter celo osebno odprl.
Različne tuje, zlasti nemško-avstrijske trgovske verige (SPAR, HOFER, LIDL, … ), imajo tudi v obmejnem prostoru na italijanski strani veliko število veleblagovnic, kamor že desetletja derejo množice nakupovalcev iz Slovenije, toda v nobeni, prav nobeni blagovnici na italijanski strani ni opaziti niti najmanjšega slovenskega napisa; da popolne nezmožnosti komuniciranja prodajnega osebja v slovenskem jeziku niti ne omenjamo posebej. Vendar Slovenci vseeno množično nakupujejo v teh prodajnih centrih na italijanski strani in pustijo tamkaj stotine milijonov evrov. Na naši strani pa nobena prodajalna, bencinska črpalka ali gostilna ne zaposli človeka, ki ne zna dobro italijansko. Slovenci se torej sami postavljamo v vlogo manjvrednega ljudstva, ki se mora vsem prilagajati, uklanjati in prilizovati, ki se torej mora ponižno plaziti pred vsemi. Če se Italijanom splača kupovati bencin v Sloveniji, bi k nam prihajali tudi če bi prodajalci z njimi govorili po slovensko. Toda če je podložniška mentaliteta Slovencev pač takšna kakršna je, pa je naravnost nepojmljivo, da na tako hude jezikovne stranpoti ne reagira nobena od pristojnih oblastnih institucij. Vse to dokazuje, da Slovenija postaja banana republika, ki je za nekaj ekonomskega interesa pripravljena docela pozabiti na svoje dostojanstvo in na namen, zaradi katerega je bila pred osemnajstimi leti sploh ustanovljena.
Svetovni Slovenski Kongres zahteva, da pristojne instance nemudoma reagirajo in od novogoriškega OBI-ja terjajo takojšen umik vseh italijanskih napisov in prenehajo prisiljevati zaposlene, da komunicirajo v italijanskem jeziku.

Včeraj je bila nedelja Slovencev po svetu in v tednu pred tem je potekalo nekaj posebnih prireditev. Sestali sta se sveta za Slovence v zamejstvu in po svetu pri predsedniku vlade, v državnem zboru je potekalo vseslovensko srečanje, v soboto pa sta potekali kar dve srečanji: v Šmarjeških Toplicah je bil Tabor Slovencev po svetu, v Novi Gorici pa Srečanje v moji deželi. Prvega pripravlja Izseljensko drutšvo Slovenija v svetu, drugega pa Slovenska izseljenska matica. Prvo se je začelo s sveto mašo, drugo je imelo le pridih verske komponente izseljenstva in je bolj znano kot izseljenski piknik. Našteta srečanja so prinesla veliko vsebinskih razmislekov, nekaj tudi sprostitve in zabave za rojake in tiste, ki so z njimi povezani. O nekaterih bomo govorili tudi v oddaji Slovencem po svetu in domovini - nekaj smo povedali že včeraj (glej ta link). Zanimiva pa se mi je na Taboru Slovencev po svetu zdela bežna opazka ministra dr. Žekša. Ob koncu svojega pozdravnega govora je povedal - to kar tudi danes pište dva dnevnika - da naj se organizatorji v prihodnje raje uskladijo o datumih srečanja, "da se ne bo treba njemu v tej vročini voziti najprej na en konec Slovenije, potem pa še na drugega." Sprva se mi je res zasmilil, ko pa se ga videl odhajati iz Šmarjeških Toplic v Renaultu Vel Satis 3.5 16V, ki ga je osebni šofer prijetno ohladil s klimatsko napravo, sem ugovotil, da minister nima težav s klimo v avtu, ampak s kakšno drugo. Ne vem, če je isto opazko izrekel tudi v Novi Gorici, pa bi jo lahko. Izseljensko društvo Slovenija v svetu svoje tabore organizira že 16 let vedno pred nedeljo Slovencev po svetu, ki je vedno prvo nedeljo v juliju. Srečanje v moji deželi pa je bilo tokrat na isti datum prav na voljo Slovenske izseljenske matice. Ne vem, zakaj želi delati konkurenco tabotu SVS. Mogoče bi g. minister, ob dobri klimi seveda, razmislil, da bi srečanja razpršil na vse leto, ki ima mimogrede 12 mesecev. Pozimi pa se tudi voziti ne bo prevoče, ali pač?

Pred dnevi sem povezoval prireditev, ki je bila združitev praznovanja občinskega praznika z dnevom državnosti. Organizatorji so pripravili tudi zanimiv glasbeni program, sestavljen iz nastopov učencev domače glasbene šole. Izvajali so klasično glasbo. Ob poslušanju sem se zamislil: kako zelo je bila izbira prijetna in kako zelo malo je priložnosti poslušati tako glasbo v vsakodnevnem življenju. Kot da je to glasba za neke posebne priložnosti in posebne ljudi. Dejansko moraš imeti zakladnico CD-jev, da si jo lahko privoščiš. Ker slišiš jo lahko le na nekaj radiih v Sloveniji in še to zelo redko. Občutek imam, kot bi se je bali, kot bi kaj hudega storila, kot da bi nas njeno poslušanje pokvarilo. Tako sem bil pozitivno presenečen, da otrokom v vrtcu predvajajo klasiko. In tako smo tudi že doma kdaj dali v predvajalnik 'tlačenko' z 'labodkom', 'čmrljem', 'pomlad', 'poletje', 'zimo' ali 'jesen'.